hiš, ki so predvidene za rušenje zaradi razvojnih potreb Gospodarskega razstavišča. Velik osmoljenec je naprej Orkester Slovenske filharmonije. Za velike denarje je bila pred leti prenovljena zgradba, v kateri domuje: dvorana je namreč premajhna in v njej na vajah Simfoničnega orkestra ni mogoče dovolj kakovostno oblikovati zvočne podobe koncertov, ki so potem uprizorjeni v Gallusovi dvorani CD. Za večdnevne vaje pred koncerti pa v tej dvorani (tako kot za vse druge izvajalce tudi v Linhartovi ali Kosovelovi dvorani) preprosto ni na voljo dovolj vadbenih terminov. Vse dokler Slovenska filharmonija ne bo imela spodobne dvorane za vaje, se kljub umetniškemu potencialu, ki ga ima, niti naključno ne more prebiti v vrh svetovnih orkestrov. Nič manjši osmoljenec od SF ni tudi SNG Drama v Ljubljani, ki že stoletje čaka svojega ustanovitelja, da ji bo omogočil kolikor toliko primerne vadbene prostore. Sedanji niso le katastrofalni, so dobesedno žaljivi za celoten odličen umetniški ansambel našega narodnega gledališča. Če kaj, bi moralo mesto – v sodelovanju z državo – v katerem od opuščenih tovarniških poslopij usposobiti primerne prostore za vaje ključnih umetniških ansamblov. Zgodba o iskanju teh prostorov je predolga. Namesto da bi se položaj izboljševal, vse kaže, da se bo celo poslabšal. V najrazličnejše produkcije država in mesto vsako leto vlagata velike denarje, ki pa vedno ne dajo pričakovanih rezultatov prav zaradi katastrofalno slabih, premajhnih in neopremljenih vadbenih prostorov. Ti pa niso pomembni zgolj za pripravo odličnih gledaliških in glasbenih del, ampak so tudi »valilnica« mladih gledaliških, plesnih in glasbenih umetnikov, ki za svoj razvoj najbolj potrebujejo prostore, v katerih bodo raziskovali, eksperimentirali, skratka, vadili. Na razpis Cankarjevega doma za prihodnje leto smo samo iz vrst nevladnih umetniških organizacij dobili enajst predlogov za večje sodobne plesno-gledališke uprizoritve. Brez vadbenega prostora bo že za katerega od izbranih projektov težko, če bo sploh izvedljivo! Zato se bo treba, podobno kot na RTVS, pospešeno lotiti vprašanja zagotavljanja vadbenih prostorov v Ljubljani. Brez tvornega sodelovanja mesta in republike zagotovo ne bo pričakovanega uspeha. Mestno načelništvo za kulturo je tisto, ki bi moralo prevzeti polno odgovornost, še več, iniciativo, da se ta kronični problem kulture v mestu takoj reši. Vemo, da je prostorov, ki bi bili primerni za vadbo, zelo veliko. In to takšnih, ki jih že dolgo nihče ne uporablja.