V Noči govorijo švedsko, ker so edini trije igralci (oziroma igralki Naida Ragimova in Christina Luoma ter igralec Henrik Walgeborg), ki sploh govorijo, pač Švedi, medtem ko slika ne izdaja nobene geografske določitve. Edini eksterier so hodniki podzemne železnice, kjer trije protagonisti srečajo le harmonikarja in slepca, tudi v vlaku je razen njih le še en potnik, če pa sedijo v lokalu, tam razen njih ni videti nobenega drugega gosta. Scenografija je torej bolj ali manj abstraktna, tudi v interierih, takšna stilistična izbira – četudi je pogojena z ekonomskimi pogoji produkcije (Noč je nastala v slovensko-švedski koprodukciji Arkadene in Start Filma) – pa običajno podpira osredotočenje na intersubjektivno dogajanje. Ki ima v tem filmu obliko trikotne komorne drame med Emilom, Mio in Lano, omejene na njihova intimna oziroma ljubezenska razmerja. Vendar brez »zateženega« psihologiziranja, vsaj ne na verbalni ravni, če pa film vseeno daje vtis težavnih in na trenutke celo mučnih odnosov in stanj, je to prej učinek elips, ki odnose med liki prevrtajo z vrzelmi in prazninami, ki so kot nekakšne rezerve nedorečenosti, nedokončnosti, dvoumnosti in skrivnosti. Komorna drama je, v nasprotju s svojo tradicijo, celo depsihologizirana, tudi po zaslugi poteka od konca proti začetku, ki izloči vsakršen vzročno-posledični niz in ga nadomesti z retrospektivnimi asociacijami. Denimo: nekje na začetku filma je zmeden prizor, ko se zdi, da Lana citira Godardovo izjavo o 24 filmskih sličicah kot trenutkih resnice, toda ko veliko pozneje Lana gleda posnetke spolnega akta na Emilovi digitalni kameri, lahko retrospektivna povezava obeh prizorov res nakaže neko resnico ljubezenskega razmerja med Emilom in Lano, še posebno ker ti posnetki delujejo kot pornografski kontrapunkt ljubezenskim bližnjim in velikim planom. To dejstvo, da se je digitalna kamera izkazala kot priročen pornografski pripomoček, pa je razen tega, da je eden redkih zabavnih trenutkov v filmu, tudi v funkciji »umetniške reprodukcije«, ki jo sicer uteleša prav Emil kot pesnik ali pisatelj, ki nenehno, tudi v postelji z žensko, zapisuje dogajanje. Žal pa je dogajanje v Noči vse preveč bežno (v skopem povzetku iz razmajanega heteroseksualnega razmerja rezultira v kratek poljub med ženskama) in liki vse preveč na ravni obrisov, da bi film lahko zapustil močnejši vtis.