Umetnost danes ni več tisto, kar je nekdaj bila. Ali točneje - zame umetnost ni tista, ki sem jo kot otrok doživljal, ko sem prvič stopil v njen svet. Vanj sem stopil v krogu svoje družine, pod vplivom očeta in matere, kasneje pa je name odločilno vplivala teta Mici, očetova teta, ki je bila meščanska učiteljica v pokoju in pri kateri sem živel vse do njene smrti. Imela je lepo knjižnico, bogato tudi z umetniškimi reprodukcijami. Vstopal sem v svet umetosti, ki je bil tedaj nekaj velikega, spoštovanja vrednega, nekaj kar je treba spoznavati, se temu postopno približevati in se iz tega učiti. Skratka nekaj kar ima v ožjem življenjskem krogu, pa tudi v življenju nasploh zelo pomembno vlogo. Moje nadaljnje življenje z umetnostjo vse do danes, pa je zelo menjalo moje prvotno doživljanje umetnosti. Postal sem aktiven umetnik, ki lahko reče, da je umetnost v zadnji polovici našega stoletja doživela izreden razvoj in sicer v smislu, ki ga bom označil takole: Danes je v umetnosti mogoče čisto vse. Še leta 1950 ni bilo tako. Sedaj pa so živi vsi zgodovinski stili, ni-izma, ki bi lahko računal na vodilno vlogo. Tudi tisti ne, ki nam ga s pompom ponujajo medijska sredstva kot zadnji izum, kot najpomembnejši in edino zveličavni -izem, kar smo nedavno doživeli s postmodernizmom. Res je prav nasprotno: vse od pradavnine do danes je še živo, vse je na nek način prisotno in vse je tudi mogoče. Zakaj je tako oziroma zakaj jaz tako vidim, je posebno vprašanje.