V koncertu iz cikla Millenium sacrum nam bodo nocoj Simfoniki RTV Slovenija pod taktirko svojega šefa dirigenta Liorja Shambadala predstavili ustvarjalnost ruske skladateljice Galine Ustvolskaje (1918), ki je kompozicijo študirala na leningrajskem konservatoriju pri slovitem Dmitriju Šostakoviču. Podobno kot Šostakovič je bila tudi Ustvolskaja pogosto ujeta med zahteve dnevne kulturne politike po socrealistični glasbi in lastnim umetniškim iskanjem. Če je Šostakovič razvil lastno glasbeno »govorico«, v kateri sta se zdela združena tako osebni izraz kot doktrina socialističnega realizma, pa Ustvolskaja takih mešanih skladb nima. Ustvolskajo so z učiteljem vezale tudi druge močne vezi: Šostakovič se je zavzemal za njeno skladateljsko delo, med obema umetnikoma pa so se za kratek čas spletle tudi intimne vezi. Slog Galine Ustvolskaje je izrazito oseben in samosvoj, kar gre v veliki meri pripisati njenemu izoliranemu življenju - v vseh letih je Rusijo zapustila le leta 1995, ko je objavila tudi svoj edini intervju. Skladateljičina dela zadnjih tridesetih let nosijo skoraj izključno religiozne naslove, vendar pa nimajo zveze s pravo liturgičnostjo. Skladateljica sama je prepričana, da njena glasba nima posebnega religioznega pomena, vendarle pa poudarja, da je njena dela najbolje izvajati v cerkvah, torej v posvečenem, liturgičnem prostoru. Tudi vsa štiri dela, ki jih bomo slišali nocoj, nosijo religiozne naslove: Kompozicija II »Dies irae« in Kompozicija III »Benedictus, qui venit« se celo naslanjata na liturgični besedili, medtem ko sta Druga in Tretja simfonija napisani na besedila Hermanna Contractusa, nemškega meniha iz 11. stoletja. Bolj kot vsebina skladb je z religioznostjo zaznamovan sam proces ustvarjanja, zato skladateljica ne piše del po naročilu, saj je, kakor je zapisala v odgovoru svojemu založniku, komponiranje »odvisno od Boga, ne od mene.« Za skladateljičina zrela dela je značilna asketskost, ki se kaže že v značilnih nenavadnih zasedbah in napotkih za posebno prostorsko razporeditev nastopajočih. Poglobljeni emocionalni svet skladateljičine osebnosti se v glasbi razkirva kot napetost med meditativno tišino in grobimi protesti. Nenadne spremembe razpoloženja so posledica ekstremnih konfrontacij v teksturah in dinamiki, podobno pa je tudi z obravnavanjem ritma: prosto tekočim delom, notiranim brez taktnic, sledijo odseki enakomerne, težke motorike. Prav taki močni kontrasti dajejo skladateljičinim delom izrazit apokaliptični karakter in protestno noto, ki pa je ne gre razumeti kot politični diskurz, temveč kot najintimnejši izraz ustvarjalkine notranjosti. G. P.