Msgr. Timothy Verdon, msgr. Giampaolo Crepaldi in Amedeo Brogli Brogli. Brogli je svoje izvajanje osnoval na prepričanju, da je Lepota oblika univerzalnega povzdigovanja za vse ljudi in ima v sebi močan verski in hkrati laični pomen: “Čeprav umetniško iskanje ne sloni na neposrednem zasledovanju verskih in liturgičnih izraznosti, pomeni vsekakor stremljenje po Absolutnem, kot je to prisotno pri veroizpovedi”. V sedanjem času pa se je umetnost razvila v smer čim bolj ekstremnega subjektivizma zaradi uporabe vedno večjega števila izraznih sredstev: šok za vsako ceno postane torej edino merilo umetniškega proizvoda, ki doseže dostojanstvo le v primeru, da ga medijsko okolje obravnava uvrstiti na relaciji z duhovnim tematskim prostorom. Umetnostni zgodovinar msgr. Timothy Verdon pa je v svojem posegu z naslovom Krščanski Bog in lepota analiziral odnos, ki ga je krščanska umetnost imela do upodobitve razpela: msgr. Verdon je zatrdil, da v zgodovini sakralne krščanske umetnosti Jezus Kristus ni skoraj nikoli upodobljen v vlogi pridigarja, temveč v trenutku svojega najhujšega tostranskega trpljenja in ponižanja: na prvi pogled bi kazalo, da je ta vidik v protislovju s pojmom lepote, pa ni, saj se v Gospodovem trpljenju zrcali temelj krščanskega creda: Jezusovo darovanje je namreč odrešilo človeštvo.