Tudi odločitve, da se odreče udobju zahodne civilizacije in odpravi iskat čisti, nepokvarjeni svet, ne gre zanemariti. Opraviti imamo torej z mitom, iz katerega zlahka potegnemo predstavo o pravem umetniku in svetu, kakršnega ni več in o kakršnem lahko le sanjamo skozi umetnikova dela. Gauguin je svojo osebnost znal preoblikovati v pravo legendo, legendo o umetniku, ki se družbi, v katero je postavljen, postavi po robu. Izogne se ji, da bi v naravi in med ljudmi, ki jih napredek še ni zastrupil, znova našel razmere pristnosti in nepokvarjene, malodane mitološke prvinskosti, saj se čudoviti, nenavadni cvet njegove poezije lahko razcveti le v takih razmerah. To je osnovni princip njegove poetike, če že ne kar premišljene kulturne politike. S pravilnostjo izbire in potezami, ki jih je Gauguin iz nje potegnil, lahko pojasnimo vpliv njegovega početja - čeprav vselej od daleč - na umetniško kulturo in okus časa: na družbeni uspeh art nouveau in sodobne dekorativnosti, na preusmeritev umetniških iskanj, preseganje narodnih tradicij, brezmejno razširitev zgodovinskega obzorja umetnosti, ki znova zajame umetniško izpoved primitivnih ljudstev kot svoj v vsakem pogledu enakovredni del. Po stockholmski razstavi imamo znova priložnost videti približno 150 del francoskega umetnika, saj so v Martignyju v Fundaciji Pierre Gianadda pripravili novo predstavitev. Zasnovana je kot retrospektiva, ki pokriva trideset let Gauguinovega delovanja, od začetkov leta 1873, ko je preizkušal svoje slikarske talente kot »nedeljski slikar«, do njegove smrti na Markizinih otokih leta 1903. Okoli 60 slik, več kot 60 del na papirju in kak ducat kipov odpira zadovoljiv pregled slikarjeve umetniške poti. Gauguin je seveda predvsem slikal, vendar je ustvarjal na zelo različnih materialih, pahljačah, skulpturah, posebno lesenih, keramiki. Razen keramike so na na razstavi v Martignyju zastopani vsi njegovi izpovedni mediji.