Seveda bi bilo idealno, če bi bili vsi ljudje poligloti in bi lahko vso enormno veliko kulturno produkcijo gledali, poslušali ali brali v izvirniku. Zagotovo je svojevrstna izkušnja prebirati ali poslušati Sofokleja v grščini, Tacita in Marka Avrelija v latinščini, Schillerja in Wernerja Fasbinderja v nemščini ali Baudelaira in Francoisa Truffauta v francoščini, vendar je takšnih modrijanov žal zelo malo. Seveda primerjava med literaturo in filmom ni najboljša, vendar nedvomno pri vsakem prevodu, pa najsi gre za še tako mojstrskega prevajalca, delo izgubi nekaj umetniške integritete, saj je jezik temeljno povezan z duhovno atmosfero okolja, v katerem je delo nastalo. Če bi bili striktni, bi tudi na področju literature moralo veljati načelo, da so prevodi dopustni zgolj pri otroški in strokovni literaturi ter pri manj zahtevnem čtivu, ki ga ponavadi imenujemo »lahkotno poletno branje«, medtem ko bi bili literarni klasiki dostopni le kalibrom, kot je bil denimo pri nas Matija Čop, ki je menda obvladal kar devetnajst jezikov.