V zgodnjih sedemdesetih letih se je nova generacija umetnikov znašla na zanimivem razpotju. Medtem ko so bili prepričani, da je temeljna naloga umetnosti, da spreminja svet, so njihove ideje zelo težko izplavale iz ozkega cehovskega miljeja. Tematika, s katero so se ukvarjali, namreč ni zanimala širšega javnega prostora; celo alternativna kultura tistega časa je namesto eksperimentiranja rajši komunicirala z elementi s tradicionalnim karakterjem. Takšna politika jih je primorala v pogojno soodvisnost oziroma medsebojna – tudi interdisciplinarna – povezovanja. V tem kontrastu je mogoče prepoznati oporni točki, ki sta zaznamovali celotni opus in podobo Bryana Ferryja – romantično avantgardnost in hladnokrvno sofisticiranost. Njuno sobivanje je Bryan začutil že v fazi izgradnje osnovne umetniške integritete, v času študija umetnosti pod mentorstvom »preroka« britanskega pop-arta Richarda Hamiltona na univerzi v Newcastlu. Dokaj neodločen v svojem početju je kmalu našel medij, preko katerega je lahko jasno izrazil svoje misli – glasbo. Vendar mu glasba kot taka ni bila dovolj. Sposoben večplastnega razmišljanja je ponotranjil idejo, da je »edini smisel umetnosti, da ti pove, da si živ«. Zato se ni ustrašil iskanja presečišča, preko katerega bi povezal osvojene študijske vsebine z ljubeznijo do glasbe. Pri tem početju se je spretno izognil pasti in svoje zanimanje za umetnost razširil na vse (pod)elemente popularne glasbe ter sčasoma izdelal celostni vizualni model – image. Tega je z leti prefinjeno prilagajal aktualnim modnim zapovedim, tudi v osemdesetih, ki jih predvsem preko filozofije (ločeno od nanosov postpunkovskega pluralizma) tipa modelov »zvoka in podobe« Bryana Ferryja lahko opredmetimo kot desetletje naslanjanja na legende iz preteklosti. Ne nazadnje je Bryan svoj primarni image zgradil prav na nostalgičnem odnosu do preteklosti in sebi lastni viziji prihodnosti. V tem navideznem nasprotju je hkrati postavljal nove standarde ter odločilno vplival na glasbeno-modne smernice in zavest nove romantike (Duran Duran, Japan, Spandau Ballet, Human League).