Trženje vatlov za določanje dimenzij največjega nacionalnega pesnika je domena profesionalcev. Dolžnost nas laikov je, da rezultatom brezpogojno verjamemo. Da ne dvomimo. Da se njihov izbor v vzgojno izobraževalnem procesu učimo na pamet. In da se ne sprašujemo, zakaj je ob nekrofilskih zletih na osmega februarja dan iz leta v leto težje ostati resen. No, pa se vseeno vprašajmo, zakaj. Ker je nepopisno zabavno gledati visoke obrate domače kulturne mašinerije s slovenskimi dramskimi umetniki na čelu, kako na videz polni duha, vzvišeni in polni Prešerna deklamirajo o nekih znucanih idealih, zbranemu avditoriju kamera vsakič sadistično neposredno skenira prazne sedeže, zategnjene toalete in kinkajoče obraze po službeni dolžnosti formalizirajo koncept kulture kot dobrine nacionalnega pomena in si naposled potalajo doživljenjske penzije. Ko zavesa pade, smo vsi bogatejši. Elita okupira topli bar in naslednji dan dnevno časopisje preplavi žolčna polemika o zahtevanih višinah honorarja in mizernih vsotah, ki so bile dejansko izplačane za razprodajo umetniške integritete zaslužnih posameznikov.