Med ne naredi peciva le okusnejšega, ampak tudi trdnejše in vlažnejše. Glede na to je pecivo tudi trajnejše. Najpogostejše drobno pecivo, ki ga sladkamo in mu damo tudi okus in vonj po medu, so zagotovo medenjaki. Poznamo jih več različnih vrst, razlikujejo pa se predvsem glede na strukturo in sestavo testa ter obliko. Pri pripravi medenjakov lahko uporabimo več različnih vrst moke: rženo, katere polovico nadomestimo s pšenično moko, lahko pa uporabimo samo rženo, kruhovo, to je sicer pšenična, po barvi nekoliko bolj siva. Ostale osnovne sestavine so še: vezivno sredstvo, to so jajca (na pol kilograma moke vzamemo 2 do 3 jajca). Medeno testo rahljamo s sodo bikarbono, na kilogram moke navadno uporabimo 2 žlički rahljalnega sredstva. Če dodatno sladkate testo tudi s sladkorjem, je najboljše, da uporabite mleti sladkor ali ga penasto umešate z jajci. Na kilogram testa uporabimo okrog 30 do 50 dekagramov medu. Če vsebuje receptura še margarino ali maslo, takrat je količina medu manjša, drugače pa obratno. Če je med v kristalizirani obliki, ga s pomočjo posode s toplo vodo lahko zopet utekočinite, vendar pazite, da steklenice z medom ne segrevate predolgo, saj vam lahko poči. Pri pripravi medenjakov uporabimo še začimbe, in sicer se z okusom meda najlepše ujemajo mleti cimet in mleti klinčki. Klinčke lahko tudi spustite. Medenega testa ne gnetemo predolgo, saj se zaradi predolgega gnetenja vedno bolj prijema na delovno površino in roke. Torej ga lahko valjate takoj, ko ste sestavine med sabo dobro premešali, in iz njega izrezujete poljubne oblike medenjakov in delate manjše kupčke oziroma krogce. Pri valjanju pazimo, da testa ne razvaljamo pretanko; primerna debelina je 5 milimetrov.