Ker Janezu Janši resno grozi politična upokojitev, imam radikalen predlog – da gospod Janša na naslednjih volitvah kandidira za predsednika Republike Hrvaške. Seveda ste pomislili, zdaj se mu je pa dokončno utrgalo, ampak jaz sem dolgo razmišljal, preden sem kandidiral Janšo. Seveda se sprašujete, zakaj bi Janša na to sploh pristal? Odgovor je preprost – da bi zrušil majavo vladajočo koalicijo v Sloveniji. Razmislite: slovenska desnica bi v hrvaškem predsedniku Janši imela edino zares učinkovito opozicijo Danilu Türku in novi levi vladi. Kot predsednik Republike Hrvaške lahko tu zagotovo naredi veliko več, kot če ostane v poslanskih klopeh.Seveda se zdaj sprašujete, zakaj bi Hrvaška pristala na to, da bi bil Janša predsednik? Tudi ta odgovor je preprost – končno bi dobila dostojnega vodjo, ki bi nenasitnim Slovencem pariral mnogo bolje kot Mesić ali Sanader. Stari lisjak Janša ima nekaj, česar nima noben Hrvat: je namreč Slovenec. Pozna Slovenijo, kot bi bil tam rojen. Pravzaprav tudi je tam rojen. Z njim na čelu bi Hrvaška Slovenijo v Bruslju zmlela in že na prvih naslednjih volitvah bi Slovenska demokratska stranka dobila toliko poslanskih mest, da bi morali slovenski parlament preseliti v Halo Tivoli.Matematika je preprosta: vse, kar je v tem smislu v hrvaškem interesu, je neposredno tudi v slovenskem interesu. Karkoli bi Janez Janša kot predsednik Republike Hrvaške naredil, bi ustrezalo tako enim kot drugim. Ostane še vprašanje, ali bi Hrvati glasovali za Slovenca? Prav v tem je ves štos. Ne samo, da bi glasovali, Hrvati ga komaj čakajo. Vam z zahodne strani se morda ne zdi tako, a če pogledate evforijo, ki pred ameriškimi volitvami vlada na Hrvaškem, si ne morete kaj, da ne bi mislili kot jaz.Hrvaška je namreč tako očarana nad Barackom Obamo, da takšnih slavospevov kakšnemu predsedniškemu kandidatu tukaj niso objavljali še od časa Franja Tuđmana. Vse raziskave javnega mnenja kažejo, da bi si velika večina Hrvatov na čelu ZDA želela videti Obamo, v Belo hišo bi ga radi preselili levi in desni, konservativci in liberalci, komunisti in nacionalisti, staro in mlado, moški in ženske, heteroseksualci in homoseksualci, vsi so nori na Obamo. V teh dneh je bila objavljena anketa, izvedena med številnimi javnimi osebnostmi, ki so vse do zadnje na strani Baracka Obame.In s čim je Obama obnorel Hrvate? Z ekonomskim programom? Zunanjepolitičnim? Z zgovornostjo, učenostjo, izobraženostjo, šarmom? Hrvati o tem ne vedo nič. Mogoče je Obama Hrvat, mogoče je kak njegov prapraded po rodu iz Dalmacije, pri nas je kar nekaj teh Barakovićev, morda je kak potomec renesančnega zadrskega pesnika Jurja Barakovića končal v Ameriki? Malo verjetno, kajti Obama je, kot so Hrvati pravilno opazili, Afroameričan. Oziroma, po hrvaško – črnec.Še več, edino, kar Hrvati vedo o Baracku Obami, je, da je mož črnec. Da ne bi bilo nesporazuma, to je tudi edini argument, zaradi katerega Hrvati glasujejo za Obamo. Hrvati prav gorijo v želji, da bi bil ameriški predsednik črnec.Vi se, seveda, sprašujete, kaj se je vendar zgodilo s Hrvati, ki so jim do včeraj celo beli Slovenci zvabljali na obraz šovinistične krče? Kaj se je zgodilo s Hrvati, ki so zadnjih petnajst let vztrajno sovražili primitivne Srbe, lene Črnogorce, neumne Bosance, pretkane Hercegovce, umazane Cigane, potuhnjene Šiptarje, bahave Američane, uboge Čehe, pokvarjene Jude, fanatične Arabce in nevarne Kitajce? Kaj se je zgodilo s Hrvati, ki so še včeraj na stadionih z opičjim spakovanjem pričakali vsakega temnopoltega nogometaša, da zdaj nenadoma vsi navdušeno govorijo o Baracku Obami kot upanju vsega človeštva s hrvaškim narodom na čelu? In to prav in samo zato, ker je črnec?Zgodilo se ni seveda nič. Barack Obama, če vprašate Hrvate, ima pomembno, pravzaprav odločilno prednost: nahaja se deset tisoč kilometrov daleč proč. In kot tak je idealna izbira za manekena hrvaške tolerance, dialoga in sožitja, medrasne, mednacionalne, medverske in vsake druge medsebojne strpnosti. Zato je nadvse ganljiv prizor, ko Hrvati poučujejo Američane, kako bo izvolitev Baracka Obame končno pokazala, da so Združene države kot zrela demokratična družba premagale vse svoje notranje delitve, ker so pripravljene sprejeti za predsednika države tudi nekoga, ki je drugačen in celo, hm, črnec.Bilo bi, na primer, zelo zanimivo videti, kako bi Hrvati glasovali, če bi na predsedniških volitvah kandidiral – Srb. Srbov je bilo na Hrvaškem do leta 1991 okoli 12 odstotkov, torej toliko, kot je v Ameriki Afroameričanov. Na Hrvaškem Srbi so avtohton narod, ki tukaj živi že stoletja, tako kot črnci v Ameriki. Skratka, ne poznam boljšega kandidata, ki bi končno pokazal, da je Hrvaška kot zrela demokratična družba premagala vse svoje notranje delitve, ker je pripravljena sprejeti za predsednika države tudi nekoga, ki je drugačen in celo, hm, Srb.Eksperiment bi moral pokazati: a) da bi Srb na hrvaških predsedniških volitvah z lahkoto premagal vse protikandidate, še posebej tiste na desnici, in kar je še pomembneje, b) da bi Srb na hrvaških predsedniških volitvah vse protikandidate z lahkoto premagal prav in samo zato, ker je – Srb.Če ste mi pozorno sledili, smo zdaj nekje na tisti točki, ko bodo položaje v liberalni Hrvaški zasedali Srbi, in to samo zato, ker so Srbi. Hrvati so že imeli takšno izkušnjo, in to precej pred Američani: imenovala se je komunistična Jugoslavija. V teh zgodovinskih okoliščinah ni boljšega kandidata od – Slovenca.Zato, če mene vprašate, Janeza Janšo za predsednika Hrvaške!er Janezu Janši resno grozi politična upokojitev, imam radikalen predlog – da gospod Janša na naslednjih volitvah kandidira za predsednika Republike Hrvaške. Seveda ste pomislili, zdaj se mu je pa dokončno utrgalo, ampak jaz sem dolgo razmišljal, preden sem kandidiral Janšo. Seveda se sprašujete, zakaj bi Janša na to sploh pristal? Odgovor je preprost – da bi zrušil majavo vladajočo koalicijo v Sloveniji. Razmislite: slovenska desnica bi v hrvaškem predsedniku Janši imela edino zares učinkovito opozicijo Danilu Türku in novi levi vladi. Kot predsednik Republike Hrvaške lahko tu zagotovo naredi veliko več, kot če ostane v poslanskih klopeh.