Njena hladna roka, topli laket nad njo, njeno mlado telo, iz katerega teče vanj življenjski tok, nevidni sok, ki že vse te dni, odkar je legel, neusmiljeno in nevidno izteka iz telesa. Roka se umakne, zdaj spet odpre oči, prostor je še zmeraj ves koprenasto rdeč, plamenček sveče mirno vztrepetava. Njen hrbet, ko se sklanja ob postelji in briše polito tekočino. Potem njeno nedoumljivo gibanje po prostoru, neke stvari, ki jih prinaša k postelji in jih polaga na stol ob njej. Ropota ob peči, nalaga drva, kovinski zvok. Potem dolgo sedi in gleda predse, v tla. Zdaj razpoznava znane gibe, šume razpletanja in zatem počasnega, dolgega, vztrajnega česanja las. Vem, za koga si češeš lase, reče nenadoma starec in se spet vzpne na komolce, da se prostor pred njegovimi očmi zamaje v vse smeri. Zanj, za Kretena. Udarci srca so hitrejši, čeprav še zmeraj slabotni. Ona nič ne odgovori, spet si počasi spenja lase. Glavo obrne proti njemu, njenih oči ne vidi, njen obraz je zavit v rdečo kopreno. Veter nekajkrat strese hišo, zatuli, zavije, potegne ob pobočju hriba navzgor, izgine. Vzela ti bom kri, reče tiho, vstane, njegove oči se zaprejo, posluša njene korake, ki se oddaljujejo, hodijo po veži, potem se približujejo postelji. Odpre oči in s pogledom spremlja obtolčeno posodo, ki jo položi na stol. Odpenja mu gumbe, njena roka razgrne oblačilo na njegovih prsih, druga jemlje iz posode male živalice in mu jih pritiska ob kožo. Pijavke migetajo med njenimi prsti, spreminjajo se v hladne in spolzke, nekoliko raskave dotike. Zdaj boš zaspal, reče ona. Nočem zaspati, reče starec. Kadar zaspim, pride mora. Mora, reče, mora je duša, ki zapušča spečega človeka in hodi druge strašit v spanje. Pogled steče skozi ozko režo priprtih starčevih vek ven, v koprenasto rdečo svetlobo, ki se potem v hipu razblini. Počasi se dviguje proti stropu in od tam gleda opravilo s pijavkami. To rečeš zmeraj, preden zaspiš. Oko jo gleda izpod stropa, kako dolgo stoji ob postelji in čaka, da bo odšel v spanje. Šibka moč mu odteka iz telesa, veke se mu zapirajo, le tu in tam se še odprejo, da se pod njimi pokaže belina zrkel. Grda kri bo šla ven, reče Anica. Še stoji ob njem, dokler se veke ne zaprejo in ostane namesto oči tam samo še ugreznjena, stisnjena guba. Natoči vode v posodo, da jo greti in se medtem počasi slači. S stisnjenimi ustnicami opazuje svoje telo, nekoliko povešene prsi, rdeče trakove na koži od zajed, ki so jih pustila hrapava oblačila, trakovi. Posodo postavi na tla, preden počepne nadnjo, se nekajkrat ozre k oknu. Ustnice se premikajo v neznanem dvogovoru, spet se ozira k oknu in po prostoru. Starec zastoka v snu, zaječi kakor drevesa spodaj pri koreninah, upognjena v vetru. Njene roke segajo v toplo vodo in jo, zajemalke, nosijo v mednožje. Umiva se počasi in zbrano, medtem ko se ustnice še naprej premikajo. Pogled ji zatava k razpelu v kotu in obstane nekaj hipov na njem, Bog vse vidi, Bog vse ve. V cerkvi, spodaj pri Svetem Lovrencu je nad oltarjem narisano veliko, sijoče božje oko. Zdaj je v temi hladne cerkve, vse poti do nje so pod globokim snegom. To ve, vendar se spet zdrzne in splašeno pogleda k majhnim oknom. Naglo vstane, z vajenimi kretnjami se briše, potem potegne spodnja oblačila nase in sede na posteljo. S prstoma utrne svečo. Posluša zavijanje vetra, ki sploh ne pojenja, in v vseeno tihem prostoru zdaj šibko in enakomerno starčevo dihanje. Oko zdaj počiva v njej, vanjo se je preselilo, pogled zre iz nje v temo, skupaj z njo čaka na nekaj, kar se mora zgoditi. Sliši bučanje, njej veter buči kot morje, ki ga nikdar ni videla. Za oknom se zasveti šibka luč. Anica vstane in si naglo ogrne kožuh. Tiho odpre vrata in gre po prstih skozi vežo. Pod napuščem stoji čokat moški z oljenko v rokah. Za njegovim hrbtom pojoči veter nosi plešoče snežinke v soju tresoče svetlobe. Zaspal je, reče Anica. Oni se obrne in gre skozi veter in sneg nazaj proti staji. Po nekaj korakih se obrne, ona še zmeraj stoji na pragu. No? reče on, ona se ozre nazaj v temno vežo, potem se odtrga od praga in naglo stopi za njim. Pogled stopi iz nje in jima sledi skozi morje bučečega vetra. Sedita na slamnatem ležišču ob steni, pogrnjenem s kosmato deko in ovčjimi kožami. Oko je zdaj v njem, njegovo zrenje je ostro, predmeti so jasni v siju oljenkaste svetlobe, vendar so na robovih zakrivljeni. Tudi njen obraz vidijo oči čokatega človeka na sredi nekoliko razpotegnjen, na obeh straneh pa skrajšan. Ona je skozi ta pogled topla in mlada žival na slami, med vonjem po ovčji koži, po živalskem dreku, po ovcah, ki se molče stiskajo in nalahno premikajo za nizko ograjo. Težka roka seže k njenim lasem, toda njena glava strese z glavo, ne zdaj, reče. Težka kri mu buta ob stene glave, v ušesih mu zveni od napora, od premagovanja. Zakaj me kliče Kreten? reče. Anica obrne glavo k njemu. Ah, tako so popisali, za vojake. Bodi vesel, reče. On dolgo molči, vonja njeno kožo, ki jo razločno razpoznava v tem prostoru. Z roko seže k čelu, dolgo in naporno premišljuje. Najmanj dvajset dni ne bo nikogar sem gor, reče naglo. Anica sklanja glavo, pa kaj, vsako zimo je tako. On dvigne oljenko k njenemu obrazu, ki se dvigne s svojimi praznimi očmi. Zdaj, zdaj se naenkrat v njem nekaj premakne. Njen obraz je še bolj razpotegnjen, v njem zabuta neka nenadna odločitev, pogled se zamaje, živali za ograjo se začnejo nemirno prestopati. Kako dolgo še? reče, kako dolgo? Anica se umakne k steni, on se obrne in jo z močno roko potegne k sebi, zatipa pod krilo, krempljasto zbere v debelih prstih mehko snov. Enkrat se bo zbudil, reče. Ne bo se, reče Anica. Dala sem mu pijavke na kožo. Zdaj vstane in plane po prostoru, da se vidno polje zamaje v vse smeri, hodi med ovcami, ki se mu splašeno in tiho umikajo, zaškrta z zobmi, vrne se k ležišču, skloni se čisto k njenemu obrazu. Daj mu še, zasope vanjo. Ona stresa z glavo, odkimava. Še mu daj, še. Oddihuje si, kakor po silnem naporu. Leži na postelji in si nagrabi kup slame pod glavo. Veter bobni po položnem pobočju čez hrbet hriba. Oko hoče videti drugače, umakne se, naglo se premika po prostoru, zorni koti se menjavajo. Anica počasi vstaja in si ogrinja kožuh. Vzame oljenko in s težavo odrine vrata, ki jih pritiska vetrasta zračna gmota z zunanje strani. Zunaj se ji noge do kolen ugrezajo v sneg, počasi se premika in drži oljenko pod kožuhom. Nemirno oko gre, zdaj je tudi v njegovem pogledu bližnja pokrajina na robovih konkavno zakrivljena, sledi ji do vrat in v vežo, kamor veter potegne oblak snega. Anica z mirno roko jemlje s police črno posodo, v kateri migetajo črne živalice. V hiši je temno, starec šibko diha, nalahno stoka v snu, moči mu odtekajo, kri mu odteka. Anica postavi oljenko na stol ob postelji, potem se nečesa domisli, obrne se v prostor in z nogo podre posodo z vodo, ki jo je pustila na tleh. Starec se premakne v snu, duša spečega, duša spečega. Anica sname razpelo in ga odnese v drug prostor, pokrije ga s kožuhom. Naglo se vrne in zdrsne na mokrih tleh, opoteče se k postelji, za hip gleda gubo na mestu, kjer bi morale biti starčeve oči, oči njenega starega moža, oči, ki so jo petnajstletno srečale pred domačo hišo in jo odpeljale v to gorsko samoto, samo za hip gleda stisnjeno in ugreznjeno gubo, potem začne z naglimi, natančnimi kretnjami polagati črne živalice po vsem telesu, čaka, da se prisesajo na prsi, na koščene roke, na čelo in ustnice. Izgubljeni pogled temnega angela se divje zaletava po prostoru, vse vidi, vse ve, vse čuti, vse troje pogledov, ki jih je prevzel, vse tri duše, vsa tri telesa, ves prostor, v katerega se je bil iz svoje daljave namenil, kamor je bil poklican. Vidi in čuti starčevo hropenje, njegove oči, ki se odpirajo in zrejo začudeno v odtekajoči čas skozi krvavo rdečo kopreno in potem utripajo v prihajajočem snu, zmeraj globljem; njeno vročično telo, bolno praznino v glavi in telesu, in težko, nabito, nabreklo moško telo, ki se premetava v svoji staji, buta ob zid, hodi med zmedenimi in toplimi živalmi, vstaja, lega, začudeno gleda predmete okrog sebe, ki niso več samo razpotegnjeni na sredini in zakrivljeni na robovih, marveč zasukani, zaviti v vrteči se krog. Anica se zravna, roke ji omahnejo ob telesu. Stoji, gleda v steno in v pojemajoči svetlobi posluša vse šibkejše dihanje. Veter, ki bobni daleč po dolini. Moški v staji leže in se pokrije s kožuhom čez glavo. Oko se umakne v kot, na prostor, kjer je stalo razpelo. Nekaj časa miruje in opazuje negibni prostor daleč naokrog. Potem se njegov pogled počasi premakne k vratom in ven, v viharno zimsko noč. Skozi belo kopreno vrtinčastega snega se pomika k robu gozda. Tam se zaustavi in se še enkrat ozre proti hiši na koncu jase, zametani v snegu, pritisnjeni ob pobočje velikega hriba. Med debli, kjer je skoraj tiho in le malo vetra, se počasi potaplja v gozd, ob nekem drevesu pa se naglo vzpne navzgor, skozi temno krošnjo, in se ozre čez vrhove smrek, ki jih pregiblje veter. Buči kot morje, v valovih se spušča njegovo bobnenje po pobočju tistega hriba v dolino. Tam nevidni val zabobni, kot bi treščil v nevidno pregrado. Pogled še za trenutek stoji v temi nad pohorskim gozdom, zgoraj nad Svetim Lovrencem, kjer je nad oltarjem v hladni in prazni cerkvi zaprto sijoče božje oko. Ječanje vlaknastih lesnih snovi, krempljasto oprijemanje korenin, vrtinčast oblak snega, ki ga nese visoko. In še en pogled na obe leseni koči daleč spodaj. Potem se naglo z valom spusti po pobočju navzdol, proti dolini.