Nisem hotel postati politik. Celo očetu na smrtni postelji sem, ker me je prosil, obljubil, da nikoli ne bom šel v politiko. Se je oče bal, da bi se tudi zdaj ponovilo tisto, kar je bilo med drugo svetovno vojno, z državljansko vojno in podobno. Toda menil sem, da tistega časa v letih 1988-91 ne smemo zamuditi. To sem tudi stalno opozarjal v takratnem Demosu. V prihodnje si vsekakor ne bi želel česa takega v politiki, kar vzame veliko časa, na primer vodenje poslanske skupine. Žena ultimativno zahteva, da se neham ukvarjati s politiko, ampak sin ne verjame, da ji bo uspelo. Ne vem, ali bom sposoben samo od daleč opazovati, kaj drugi delajo. Nimam pa prav nobene želje, da bi se do 70. leta ukvarjal s politiko. To, ukvarjanje s politiko, žal v Sloveniji tudi ni kakšno ugledno delo. Nanj letijo upravičene in neupravičene kritike. Tudi če si človek prizadeva in dela po najboljši volji, nanj tako pljuvajo, da moraš zbrati vso voljo, da lahko v tem zdržiš.