Na ta nov telesni ritem sem se slabo privajala. Menstruacijo sem dobila približno vsake štiri mesece, vsakič pa je tik pred tem nastopilo kratko obdobje spolne vzburjenosti, če naj rečem bobu bob. Problem je bil v tem, da so se nove stranke zdaj že ustalile, kljub temu pa je ostalo še nekaj starih. Tako sem morala po eni strani vedno igrati to vzburjenje, po drugi pa neobčutljivost. Kako je bilo to naporno! Včasih sem se zmotila glede stanja, v katerem naj bi za stranke bila, se pravi, ali bi strast morala igrati ali pa jo prikrivati. To ni bilo več ničemur podobno. Preprosto nisem več mogla loviti razpona svojega telesa, čeprav sem dobivala v drogeriji preparata gilda mag in moje pesmi, moje zdravje, ki sta me kar naprej opominjala, da nedoseganje harmonije s samo sabo lahko povzroči raka, se pravi podivjani razvoj celic. Med dvema strankama sem se vedno pogosteje zatekala v park, malo sem jih tudi pustila čakati. S tem sem seveda tvegala, da bo direktor jezen, ampak res nisem več mogla. Na skrivaj sem jemala kreme, ki so jih trgovci priporočali, in se skrbno mazala po telesu, ampak ni nič pomagalo. Še vedno sem bila zelo utrujena in raztresena, Yerlingov specialni mikrocelični gel proti neprijetnim oblogam za občutljivo kožo pa se sploh ni hotel prijeti. Honoré je govoril, da je edini. Postal je prostaški, najbrž je res kaj sumil. Pod kožo se mi je nabral debel sloj maščobe, poleg tega pa sem postala alergična na vse, celo na najdražje izdelke. Koža je postajala neprijetno debela in preobčutljiva, kar pa je bila v bistvu še sreča, če povem kar naravnost, vsaj v obdobju, ko me je razganjalo, po drugi strani pa sem imela problem s kozmetiko, parfumi in drugimi higienskimi proizvodi. V mojem poklicu in tudi doma pri Honoréju je bilo nujno, da sem jih uporabljala. Drugače ni šlo, ker sem bila vsa prekrita z rdečimi lisami, ko pa je kriza minila, pa je bila koža še bolj roza kot prej. Zaman sem se mazala z vsemi kremami na svetu, nič ni pomagalo, moj tretji sesek ni in ni hotel izginiti. Ko sem prvič opazila, da je pod njim začela nabrekati že prava dojka, sem mislila, da bom omedlela. Če bo šlo tako naprej, bom morala na kliniko, da mi jo operirajo, imela pa nisem niti ficka. V katerikoli ženski reviji bi lahko dobila naslov plastičnega kirurga. Bili so ustrežljivi, če je šlo za kočljive primere, ampak se nisem hotela spuščati v nobene peripetije več. Obupno sem potrebovala mir. Nobenega povabila za vikend nisem več hotela sprejeti. Ne da mi ne bi bile všeč te velike hiše na deželi, ampak saj veste, kaj pravijo, da mačka, ki jo kuha, ne mara v mrzlo vodo. Skedenj ali hlev bi bila čisto v redu zame, ampak samo, če bi bila sama in bi imela mir. Med spanjem sem še vedno krulila, moram pa priznati, da sem enkrat tudi pomočila posteljo. Bilo mi je jasno, da se je Honoré še komaj zadrževal, da me ne vrže iz stanovanja. Še zdaj sem mu hvaležna za vso dobroto in potrpežljivost. Zdaj ko ga nisem več spolno privlačila, je imel vso pravico, da se me znebi. Takrat sem celo telefonirala mami. Hotela sem jo vprašati, ali se lahko vrnem k njej, pa se mi je ves čas izmikala. Pozneje sem izvedela, da je mama zadela manjšo vsoto na lotu in se je nameravala preseliti na deželo. Ni mi hotela nič povedati, da se ne bi privlekla k njej kot parazit. Dnevi so tekli tako, da sem živela samo še za tistih nekaj minut med dvema strankama. Direktor mi je očital, da sem popustila pri oblačenju, ampak ni mu bilo jasno, da moja stara halja, ki mi jo je celo prepustil v last, še zdaleč ni bila več tako seksi kot včasih. Bila je veliko preozka, njena belina je posivela, šivi pa so na več mestih popokali od mojih klobas. Morala sem izgledati zelo bedno. Bila sem tako utrujena. Lasje so postali trdi kot žima in neukrotljivi, izpadali pa so v šopih. Na glavo sem si dajala preparate, poskušala prikriti stanje s trajno, in tako je nazadnje postalo jasno tudi to, da za te stvari nimam nobenega smisla. Še vedno sem imela podkožne erupcije, ampak jih nisem več mogla prikrivati, ker nisem prenašala ne pudra ne osnovne kreme, se razume, da si tudi oči nisem mazala, nič maskare, nič barve za veke, vse to mi je dražilo kožo. Če sem se gledala v ogledalo, se mi je zdelo, da imam oči manjše in bliže eno drugemu kot prej, in da postaja moj nos brez pudra nekako prašičji, v vsakem primeru pa odvraten. Edino, kar sem še prenesla, je bila šminka. Direktor me je prisilil, da znižam cene, sam pa mi je tudi znižal delež od prodaje, da ne bi prizadel svojih poslovnih interesov. Zaslužila sem samo še toliko, da sem imela za prevoz in hrano, preostanek pa sem dajala Honoréju za najemnino. Profil strank se je spet začel spreminjati. Nižje cene in moj manj urejeni, bolj dostopni videz so učinkovali tako, da so najboljše stranke šle užaljene drugam. Ampak najhujšega vam še nisem povedala. Najhujše od vsega so bile dlake. Začele so mi rasti po nogah in celo hrbtu: dolge in prozorne, tanke, trde ščetine, odporne na katerokoli depilacijsko kremo. Morala sem naskrivaj uporabljati Honoréjev brivnik, ampak do večera so že toliko pognale, da sem bila spet hrapava. Strankam to ni bilo najbolj všeč. Na srečo mi je nekaj nebogljenih norcev ostalo zvestih. Ti so me ponavadi prosili, naj pokleknem na vse štiri, in me potem vohali, lizali, otipavali, pri tem pa rukali kot jeleni, ki se parijo. No, to in podobno. Vrač, ki je bil za take stvari, me je poklical in rekel, naj ga pridem obiskat - naj pridem na konzultacijo, se je izrazil. Bila sem že vsega naveličana in sem se bala, da me spet čaka kakšno presenečenje. Na srečo me je spet začelo razganjati, spet sem prišla v formo, spet me je začelo zanimati moje delo. Na srečo, pravim, ker me je direktor čakal v zasedi. Direktor ni bil več niti malo zadovoljen z mano. Zahteval je, da shujšam in se začnem spet mazati. Celo novo haljo mi je kupil. "To je tvoja zadnja priložnost," mi je rekel. Toda pri najboljši volji in za nič na svetu nisem mogla postati taka kot prej. Inkaso je šel še malo navzdol, jaz pa sem pristala v skoraj najnižji kategoriji. Imela sem samo še najbolj bedne in neizobražene stranke. V drogeriji je smrdelo po štali, toda to me ni najbolj motilo. Pri vsej tej krutosti je bilo najbolj mučno to, da mi ni nikoli več nihče prinesel rož. Po mojem razumete, zakaj sem tako rada hodila v park, čeprav sem s tem kršila osnovne delovne norme. Na trgu sem vedno našla kakšno zlatico, bila je spet pomlad, in tako sem počasi in na skrivaj žvečila kalužnice, imele so okus po maslu in mastni travi. Gledala sem ptiče, bili so vrabci, golobi, včasih tudi škorci. Njihovo ganljivo petje mi je izvabljalo solze. Nikoli še nisem opazila, da par postovk gnezdi prav nad drogerijo. Včasih se mi je zdelo, da razumem vse, kar mi govorijo. Bile so pa tudi mačke in psi. Psi so vedno lajali, ko so me zagledali, mačke pa so me čudno gledale. Imela sem občutek, da vsi vejo, da jem rože. Ko je prišlo poletje in ni bilo več toliko rož, sem se lotila trave kot živina, jeseni pa sem odkrila kostanje. Kostanji so dobri. Nisem se več skrivala pred nikomer razen pred strankami, ker sem ugotovila, da je vsem čisto vseeno, kaj počnem. Kostanjev ni bilo težko olupiti, ker sem imela zdaj bolj trde in ukrivljene nohte. Tudi zobe sem dobila močnejše, nikoli si ne bi mislila. Kostanj sem zmlela s kočniki, v ustih se je spremenil v gosto in okusno kašo. Dvakrat sem ugriznila in že sem iskala naslednjega. Nekega dne mi je gospa v črnem, prijateljica moje nekdanje stranke, dala en evro. Mislila je, da sem sestradana. Kar je bilo po eni strani celo res. Kar naprej sem bila lačna, pojedla bi karkoli. Jedla sem olupke, prezrelo sadje, želod, deževnike. Edino, česar pa res nisem mogla, je bila šunka, pa tudi pašteta, klobase in salame, vse, kar je sicer uporabno za sendviče. Niti sendviči s piščancem mi niso bili več tako všeč. Jedla sem samo sendviče s surovim krompirjem. Od daleč bi ga lahko kdo zamenjal za rezino trdo kuhanega jajca. Enkrat je Honoré v neki dragi delikatesi kupil svinsko pašteto. Mislil je, da mi bo naredil veselje, če bo enkrat za spremembo on šel po nakupih in nama doma pripravil parti v dvoje s hladnim bifejem. Ampak ko sem zagledala pašteto, se nisem mogla zadržati: začela sem bruhati kar sredi kuhinje. Honoré je zamižal od gnusa. V bistvu je to bila pašteta najine zadnje priložnosti. Ves večer se nisem mogla pomiriti. Tresla sem se, pot me je oblival, celo stanovanje je smrdelo. Honoré je zaloputnil z vrati in me pustil samo s tisto pašteto na mizi. Čepela sem v kuhinji in nisem mogla v dnevno sobo, ker bi morala mimo mize s pašteto, nisem mogla zbrati toliko moči. Noč je bila grozljiva. Komaj sem zadremala na taburetu, so mi prišle pred oči podobe krvi in klanja. Videla sem Honoréja, kako se sklanja nad mene, kot da me hoče poljubiti, potem pa me divje ugrizne v salo. Videla sem svoje stranke, kako se delajo, da hočejo pojesti rože v mojem dekolteju, potem pa mi zasadijo zobe v vrat. Videla sem direktorja, kako mi raztrga haljo in se začne krohotati, ko zagleda mojih šest seskov namesto dveh dojk. Ob tej morasti podobi sem se zbudila in planila pokonci. Tekla sem bruhat v kopalnico, ampak od vonja po svinski pašteti se mi je začel še bolj obračati želodec. Bilo mi je, kot da se hoče vsa moja notranjost, trebuh, čreva obrniti navzven kot obrnjena rokavica. Bruhala sem brez prestanka nekaj minut, potem pa sem nenadoma začutila željo, da bi se umila. Zdrgnila sem se po vsem telesu in si namilila tudi najbolj nedostopne dele. Hotela sem, da gre vse z mene. Moja koža je zelo nenavadno dišala, najbolj neprijetne pa so bile dlake. Obrisala sem se s čisto brisačo in se natrla s pudrom. Takoj sem se počutila malo bolje. Potem sem si obrila noge, pa tudi hrbet, kolikor sem si ga pač mogla. Malo sem se urezala, težko se je briti po hrbtu. Ko sem zagledala kri, sem okamenela. Obsedela sem na tleh, kri mi je tekla. Nisem si mogla izbiti iz glave podob klanja in krvi, ki brizgne iz vratne žile, telesa v krčih. Čeprav še nikoli nisem videla klanja v resnici. Edina zaklana oseba, ki sem jo poznala, je bila moja bivša stranka, tista gospa, ki so jo umorili in katere prijateljica je prihajala v park. Prijateljica je rekla, da je bilo to, da so jo zaklali, samo tisto zadnje, kar so ji naredili, dolgo je vse to trajalo, ker je bilo povsod toliko strjene krvi, ko so jo našli. Raje nisem na to mislila. Vem pa, da so v nekem časopisu objavili fotografije, neka stranka je po vsej sili hotela, da mi ga podari, hotel pa je celo, da mu delam ne vem kaj, medtem ko gledam fotografije. Rekla sem ne. Stranka se je pritožila direktorju, to je bilo prvič, da se je nekdo pritožil. Na srečo pa je bila malo zatem interna proslava, na kateri so me razglasili za najboljšo delavko. Rada sem imela svojo staro gospo, čeprav nisem samo zato odklonila tiste fotografije, ampak predvsem zato, ker sem slutila, da ne prenašam več pogleda na kri. Po eni strani sem vsako noč sanjala kri in si želela, da bi rezala slanino, po drugi pa mi ni bilo nič bolj odvratno kot krvavo meso. V tistem obdobju nisem razumela teh nasprotujočih si pojavov, čeprav danes vem, da je narava polna nasprotij, da se na svetu vse dopolnjuje, no, naj vam prizanesem s svojim preprostim filozofiranjem. Morate pa vedeti, da se mi danes pogosto dogaja, da zasadim zobe v kakšno malo bitje, in to brez najmanjšega odpora ali sočutja. Je pač treba poskrbeti za redno dozo proteinov. Najlaže je uloviti miš, kot to delajo mačke, ali pa deževnike, ampak ti niso tako hranljivi. Tisto noč, ko mi je tekla kri po hrbtu, še nekaj ur nisem mogla vstati. Čudno je bilo to, da me ni zeblo. Ležala sem gola na ploščicah, ampak koža je bila tako debela, da me je tako rekoč grela. Ko sem se končno lahko premaknila, se je v meni nekaj prelomilo, kot da bi bil za vso to voljo potreben ogromen napor možganov, pa tudi telesa. Hotela sem se zravnati, pa se je moje telo nekako zvilo samo vase. Znašla sem se na vseh štirih. Bilo je grozljivo, ker nisem mogla premikati nog v kolkih. V bokih sem bila ohromljena, kot kak star pes. Hotela sem se dvigniti v križu, pa nič, nisem se mogla postaviti pokonci. Dolgo sem čakala. Komaj sem obrnila glavo, da bi pogledala nazaj. Zdelo se mi je, da je kopalnica polna režečih bivših strank, čeprav sem vedela, da sem čisto sama. Zelo me je bilo strah. Potem se je v moji glavi in telesu spet nekaj sprožilo. Vso voljo, ki sem jo zmogla, sem zbrala v križu, potisnila sem in končno sem se lahko zravnala. To je bila najhujša mora, kar sem jih kdaj imela v življenju. Od takrat naprej sem imela stalne bolečine v kolkih, kot da sem v krču, poleg tega pa se tudi nisem mogla držati popolnoma zravnano. Vse to me je tako pretreslo, da sem pomislila, da se moram pogledati v ogledalo, da se tako rekoč na novo prepoznam. Zagledala sem svoje ubogo uničeno telo. Moje nekdanje krasote ni bilo več, ali skoraj. Kožo na hrbtu sem imela rdečo in kosmato, vzdolž hrbtenice pa so se mi razlezli čudni sivkasti madeži. Prej čvrsta in zaobljena stegna so se zdaj šibila pod sloji celulita, zadnjico pa sem imela gladko in debelo kot kak ogromen tvor. Tudi na trebuhu sem imela celulit, ampak čudnega, obenem razvlečenega in kitastega. In tam v tistem ogledalu sem zagledala to, česar nisem hotela nikoli zagledati. Bilo je drugačno kot v vračevem ogledalu, ampak podobno grozno. Prsna bradavica pod mojo desno dojko se je razvila v pravo dojko, bili pa so še trije madeži na sprednjem delu trupa: eden pod levo dojko, drugi še malo niže, tretji pa pod novo dojko na desni. Preštela sem in še enkrat preštela, ne, ni bilo dvoma: bilo jih je šest, od tega tri že oblikovane dojke. Dan se je že delal. Nenadoma me je nekaj spreletelo. Oblekla sem plašč in šla naravnost na quai de la Mégisserie. Počakala sem, da so odprli trgovine, vzela sem si čas in dolgo izbirala. Kupila sem lepega moskega prašička z zelenimi očmi, samičko, samci so bili ogabni, imeli so debele lulčke. Potem sem kupila še majhnega psička. Drago me je stalo. Živali so zdaj zelo redke. Ni pa mi bilo treba kupiti vrvice, ker mi je kuža začel sam od sebe radovedno slediti, kar naprej je vohljal za mojimi stopinjami. Morski prašiček pa mi je spal v naročju, srčkan je bil, tako mirno in srečno je deloval. Kuža me je pazljivo ovohaval, kot da kaj išče, očitno sem mu bila takoj zanimiva. Vsakemu psu, ki je prišel mimo, me je pokazal s smrčkom. Psi so me gledali z velikimi očmi, tako da sem imela kmalu dovolj vsega. Hotela sem tovariša, nekoga, ki bi me razumel in tolažil, ne pa nekoga, ki me bo razkazoval kot kakšno cirkuško atrakcijo. Nič mi ni bilo žal, ko ga je Honoré vrgel skozi okno, razen seveda zaradi denarja. Honoré je prišel domov popolnoma pijan. Dišal je po samici, najbrž kakšni od njegovih dijakinj. Takoj je začel kričati zaradi moje menažerije. Postalo mi je jasno, da je najina zveza v zadnjih vzdihljajih. Kričala sem, da bo on letel skozi okno, če skrivi eno samo dlako mojemu prašičku. Ta dan nisem šla v drogerijo. Oziroma sem, ampak sem samo na hitro dvignila rešetke, šla not in sunila nekaj parfumov in kozmetičnih izdelkov. Vem, da to ni bilo prav, ampak bila sem malo izgubljena, v normalnem stanju ne bi nikoli tega naredila. Odločila sem se, da bom storila vse, da izkoristim svojo zadnjo priložnost. Na ulici sem prodala kozmetiko in šla k dermatologinji. Hotela sem biti spet lepa, ko Honoré pride nazaj. Dermatologinja je zakričala od groze, ko me je začela pregledovati. Rekla je, da kože v takem stanju še ni videla. Moram priznati, da je izbirala res prave besede. Povedala sem ji, da si želim samo to, da bi se lahko nocoj malo namazala in da ne bi tako neprijetno dišala. Dermatologinja je rekla, da ni kozmetičarka. Dermatologinja je bila zelo urejena ženska, ob njej sem se počutila prav bedno. Kljub temu mi je dala injekcijo nekega seruma. Rekla je, da razsajajo bolezni, zlasti v parkih, kjer je veliko golobov. Potem me je sumničavo pogledala in me vprašala, ali sem zadnje čase imela kaj spolnih odnosov. Nisem si upala odgovoriti. Dermatologinja je zavila z očmi in mi vbrizgala še en serum. Začela me je grozno boleti glava in postalo mi je slabo. Dermatologinja mi je rekla, naj ne bruham na tapison. Pregled je bil zelo drag. Ampak zvečer sem se lahko namazala, ne da bi si vzdražila kožo, ko sem se obrila, pa se mi je tudi zdelo, da imam dalj časa gladko kožo. Ta dan sem tudi naredila pravo norost: kupila sem si obleko, bila mi je čisto prav. Prodajalka je rekla, da imajo od številke 48 samo ta model. Obleka je bila vseeno lepa, seveda ohlapna, s pasom pod prsmi in z visokim ovratnikom, ampak zračna in lahka, skratka zelo ženska. Ko sem prišla domov, nisem več imela niti ficka. Kljub temu pa sem imela občutek, da mi je za trenutek odleglo. Spila sem celí kavo, ne da bi bruhala, in si malo odpočila v naslonjaču.