Z izkušnjami pridobljene ugotovitve kažejo na preprosta dejstva; sprva ne vidimo, kaj se dogaja, ko «spregledamo“, nas otrok prepričuje, da nimamo prav. Potem je težko priznati, da se to res dogaja nam, sram nas je, da tega ne moremo ali ne bomo mogli rešiti v krogu svoje družine, strah nas je in ta nas lahko celo »ohromi«. Ukvarjamo se z iskanjem naše krivde, vrtimo se v krogu, namesto da bi nemudoma storili korak v smeri iskanja pomoči. To, da se dogaja v družini nekaj hudega, potre vsakogar, še posebej, če gre za našega otroka. Vse zmote in napake, ki smo jih morda storili, jih zagotovo nismo namenoma, da bi otroka prizadeli. Lahko nas mučijo tudi skrbi o tem, kaj bodo porekli stari starši, sorodniki, sosedje. Ker se nam svet dobesedno ruši, ne zmoremo spregovoriti z možem/ženo, strah vas je lahko celo tega, da bi stopili po knjigo na to temo ali da bi kam poklicali. Tako ostajamo sami z velikim bremenom, kateremu zagotovo ne bomo kos, kajti čas gosti drogo, je sovražnik otroku in velika škoda za nas.