Podvig trojice predrznežev ni bil edini uspešen napad na Louvrove zaklade. Leta 1903 je neki pariški slikar zatrdil, da je avtor enega od znamenitih razstavnih predmetov, čudovitega naglavnega okrasa, imenovanega Saitafernejska tiara. Slikar je lagal, a na dan je prišlo, da je bila tiara res ponaredek. Iz Rusije je v Pariz prihitel zlatar Israel Rouchomowski, ki je v dokaz trditve, da je on izdelal tiaro, predložil načrte za izdelavo spornega naglavnega okrasa ter po njih začel izdelovati popolnoma enako tiaro. Kljub slabim izkušnjam v Louvru baje še danes niso stoodstotno zanesljivi pri varovanju svojih več kot štiristo tisoč zgodovinskih predmetov iz vsega sveta. Julija 1994 je izginil predmet iz 17. stoletja, nekaj mesecev pozneje je nekdo z nožem poškodoval slikarijo iz 19. stoletja in neopaženo izginil. Maja leta 1998 so tatovi s stene dvorane neopazno sneli platno francoskega realista Camilla Corrota, isto leto je iz ene od študijskih dvoran »izhlapel« starodavni marmornati kipec. Pred slabima dvema letoma jim je eden od šestih milijonov obiskovalcev, ki na leto obiščejo ta gotovo najslavnejši muzej na svetu, ukradel svečnika iz 18. stoletja, pri policijskem preverjanju uslužbencev muzeja pa so pri enem od njih na domu odkrili več tisoč evrov vreden računalniški sistem, ki je bil pravzaprav del sistema, namenjen varovanju dragocenosti te najznamenitejše zakladnice svetovne umetnosti. Za slabo varovanje svojih prostorov vodstvo muzeja krivi skromna finančna sredstva, ki jim jih odmerja država, vendar pa so ob zadnjih krajah obljubili, da naj bi problem rešili do konca leta 2003.