stili trse, ki so se posušili. Stare vláčence, ki so se že dobro vrasle, so ločili od matičnih trsov. Preganjali so voluharje krtíce; kopaču, ki jo je pokončal, je pripadal liter vina. Na kopi pa je bilo tudi zabavno, posebno po obedu, ko je prišlo na vrsto šaljivo sezuvanje zűvaje. Navadno sta si dva kopača skrivaj izbrala žrtev nasprotnega spola, nakar sta jo nič hudega slutečo naskočila in jo sezula. Pri tem se je žrtev seveda branila, ostali pa so se zabavali in brili norce, če v škornjih ni bilo ravno preveč čistih nog ali če so preznojene zaudarjale. Razumljivo, da so mladi pri tem imeli še druge, bolj prikrite cilje … Na veliko se je kopalo tudi jeseni po trgatvi, vse dokler zemlja ni začela zmrzovati. To je bilo najtežje delo, ki je tistim manj vajenim pustilo na rokah boleče krvave žulje. Razpokane dlani so si mazali z govejim lojem, da so se rane hitreje celile.207 Kop je trajala tudi več tednov. Kopači so se selili od gospodarja h gospodarju. Sprva je še šlo. Prvi dan kopi je bil vesel, poln šal. Ženske, ki so prav tako kopale z velikimi motikami, so obzirni mladi fantje vzeli medse; skupaj z dekletom ali žensko v sredini sta fanta vsekala na veliko, da se je zemlja odprla čez tri redi. Kadar pa ženske niso imele ob sebi »kavalirjev« ali je bil vinograd poln žensk in starcev, jih je že prvega dne ob kosilu minilo največje veselje, saj so postajale roke razbolele in kot nategnjene uteži. Čez kakšen teden so se roke že tako utrdile, da kljub naporom ni bilo kislih obrazov. Kdor ni kopal prve kopi, ta ne ve, kako je lahko pol litra vina ali jabolčnika domala čudodelno zdravilo, ki ti vrne moč, razpoloženje in voljo. Ljudje, ki vino že vnaprej odklanjajo in vidijo v njem same nesreče in nadloge, ne poznajo vina in zdravilnega ter krepilnega učinka te žlahtne kapljice. Ponekod je bila navada, da so fantje med kopjo ujeli miš in jo spustili ženski pod krilo ali za vrat. Ker se ženske po naravi boje miši huje od slona, si lahko zamišljate, kakšen vik in krik se je razlegal zaradi ene same nedolžne miške, ki je nato s težavo našla pot na svobodo skozi rokav. Marsikatera ženska se je od strahu tudi polulala. Teh nekaj primerov razodeva, da so si znali naši predniki napraviti tudi težaško delo prijetno. In ker je bilo v njih veliko ljubezni do zemlje, je bila tudi prva kop nekakšen obred. Za lene kopače, ki so venomer zaostajali v redi in so jim morali drugi kar naprej pomagati, so si izmislili učinkovito »zdravilno bodrilo«. Pod trs ali breskev, če je bila v njegovi redi, so na vrhu postavili ročko vina. To je bil zmerom dovolj močan magnet, da se je počasnež zmigal. Zaseka in meso iz tunke, včasih še bel kruh in pogače so kopačem vrnili moč in tudi žejo, da so, gnani od skrivnostnih moči vinske kapljice, vzdržali v dobrem »švunku« vse do večera. Po večerji je gospodar dal vsakemu kopaču kos mesa, kruha, kvasenic ali bidro za domače otroke. V hišah, kjer je bilo veliko otrok, so malčki zvečer že stežka pričakovali starše. Razveselili so se kosov dobrot, čeprav je mati prinesla samo krajec kruha. Pri prvi kopi je bilo seveda pomembno tudi kolje. Kopač je kol zmerom prestavil nazaj k drugemu, že skopanemu trsu, da je lahko v redu odkopal trs. Polomljeno in uničeno kolje je bilo treba zamenjati. Po delu je gospodar ponavadi rekel: »Sveti križ božji, prekrižaj naše delo!« Potem so pili za likof. Pili so zmagoslavno, kot pije župnik pri povzdigovanju.208