Povem vam tretjo zgodbo: Dogovarjal sem se z Marijo Hladnik – Lahovo mamo iz Blatne Brezovice za klepet o njihovem kozolcu. Razmišljal sem, kaj naj jo sprašujem in kako. Sedela bova nasproti drug drugemu in... 94 pomladi ali jeseni šteje. Odvisno, s katere strani mize jih bova štela. Misli so mi ušle na zahod. Pred leti sva s prijateljem obiskala prijatelja Keesa Wynena na Nizozemskem. Doma, blizu Utrechta, je ponosno pokazal starodobno vozilo - staro citroënovo žabo ID. Saj veste, tisto, ki lahko vozi po treh kolesih. Ja, takšno, s kakršno je pokojni general De Gaulle, nekdanji francoski predsednik, ušel atentatu. Kaj pa imata skupnega Lahova mama, njihov kozolec in prijatelj Kees Wynen!? Slamo! Ja, slamo. Se pravi: slamnato streho. Prvotni Lahov velikan - vezani kozolec ali toplar je bil s slamo krit. Lahova mama se ga še spomni. Kees (izgovori se približno takole: Kejš) pa je zapelN. N.: Kdaj pa je bil narejen tisti vaš kozolec iz knjige Slovenski kozolec!? M.H.: Ne bi vedela, kateri je bil ta prvi na tem mestu. Strela je zažgala naš kozolec leto dni zatem, ko smo kritino iz slame zamenjala s strešno opeko. Treščila je vanj tisti dan, ko so Italijani požgali obe Ligojni leta 1941. Sem bosa tekla po mokrem pesku do kozolca, takrat ni bilo asfalta, da so mi noge zatekle. Takrat je zgorela debela votla hruška nedaleč stran. Oj, kako je bučalo. Na pogorišču so ostali samo zidani stebri. Od zavarovalnice smo dobili povrnjen denar – lire v vrednosti žebljev za obnovo in nič več. Leta 1943 smo ga obnovili. Od prvotnega je polovica ostal toplar, na mesto druge polovice pa smo postavili dva enojna kozolca - samca ali stegnjena kozolca kot podaljšek toplarja. Obnovili so ga domačini: Bognarjev Tone, Reklevceva dva: Janez in France in Jerinčkov oče. Bili so glavni krovci (cimpermani), ostali vaščani so pomagali. Jaz sem ji pa malico nosila. Takrat se je več pelo po vasi. Pa bolj zabavno je bilo. Pred kratkim se je posušilo brinje med kozolcem in kapelico, ki sem ga posadila nekaj let po požaru. Bilo je starejše od petdeset let. N. N.: Kaj pa ste sušili v njem? Koruzo, seno? M.H.: Seno na latah. Pomagali smo si s posebnim stolom. Rekli smo mu hlapec. Potem pa smo metali seno na podstreho (cimper). Spodaj smo imeli spravljeni vozove. Spodaj pod oknom (štantom) pa smo gospodinje sejale solato in zelje (kapš). Tako da so bile sadike pripravljene za presaditev. Tudi pod ostalimi kozolci po vasi so gospodinje sejale solato, zelje, rdečo peso.