Trditev, da vinarji premalo mislijo na vinopivce in kupce, je na prvi pogled groba. Kaj naj to pomeni, da ne vedo, da je vino poleg plemenite tekočine tudi dobrina, ki jo je na koncu treba prodati? Da je vino torej tudi blago, za katero veljajo splošno znane marketinške zakonitosti, ki jih definira marketinški splet, pa naj gre za 4P, 4C ali bolj zgodnji model AIDA, ki potrdi, da je nakupno dejanje stopenjsko in torej pogojeno z obilico jasnih in prikritih vzgibov, ki na koncu odločijo: kupiti. Najbolj razširjeno mnenje, ki ga je pripravljena sprejeti večina vinarjev, se nanaša na idejo ugodnega nakupa, po kateri je razmerje med ceno in kakovostjo (value for money) ustrezno, pa naj gre za nizki, srednji ali visoki cenovni razred. Seveda pa se zgodi, da smo pri opisovanju kakovosti bolj opoteči. Še več. Čeprav je pri vinu ravno kvaliteta največkrat izgovorjen pojem, se običajno nanaša na zunanjo podobo steklenice ali etikete, precej manj pa je virov, ki kvaliteto vina opisujejo kot estetsko kategorijo, ki zadeva vsebino. Tudi večina znanih ocenjevalnih metod jo uporablja kot senzorični pojem, ki se pojavi kot enološko razložljiv, pa vendar v celoti nedefiniran. Zato bi morda lahko pričakovali, da se bo »enološka kvaliteta« vina opisovala s pojmi, ki izhajajo iz tehnologije in tehnike, kot posledica strokovnega šolanja. Všečnost, ki jo običajni pivci radi omenijo kot kvaliteto vina, pa domena bolj subjektivne ali kar hedonistične sodbe.