Marcel.li pa je nemara od vseh avtorjev in izvajalcev na Lepoti ekstrema najmanj hermetičen, pa tudi znotraj "estetike potujevanj" v strukturi svojega dela še najbolj gledališki (vsaj tokrat). Marcel.li začne performans z aktivacijo štirih različnih glasbenih tehnikalij, ki proizvajajo precej agresivne zvoke; njihovo motoriko upravlja s svojo telesno motoriko, saj ima na telo nameščene senzorje (povezane z računalnikom), ki so občutljivi na svak premik (ko npr. Marcel.li pokaže s kazalcem na roki navzgor, začnejo kovinske palice udrihati po bobnu, ko prst obrne navzdol, je glasbe konec). Na njegove premike je občutljiva tudi računalniška animacija, ki gledalcem prikaže akterjevo potovanje skozi čas. Marcel.li se ustavlja na posameznih zgodovinskih točkah, kar je mogoče videti ob znanih pejsažih, po arhitekturi. Na teh točkah je dosledno priča masakrom, agresijam, manipulacijam nad ljudmi, ki jih tudi sam izvaja; vidimo npr. Medejo in Kronosa, ki mrcvarita svoje otroke. Vsake toliko pokaže filmski posnetek punčke, ki drži v rokah Homerjevo Odisejo. Za to punčko se na koncu videa, potem ko smo videli španskega akterja v nebesih, vicah in peklu, izkaže, da je njegova hčerka; vidimo namreč, kako se po vsesplošnem masakru v peklu Marcel.li vrne na svoje domače posestvo, kjer ga v idiličnem ambientu pričakata žena in hčerka.