Svojo hišo v Premariaccu, ki se nahaja štiri kilometre od mesta Cividale, sta Antonietta Spizzo in Dario Masarotti zapustila 30. julija. V sedelne torbe sta poleg obveznih potrebščin za takšno pot spravila tudi celotno zbirko topografskih kart Slovenije v merilu 1:50 000. Njuna sopotnika sta bila tako kot vedno dvanajstletni angloarabski kastrat Terek ter šestnajstletna kobila Sebiba. Da bi ohranila konjema moč in kondicijo za celotno potovanje, sta morala Antonietta in Dario vsak večer najti primeren prostor za počitek in prehrano tudi za Tereka in Sebibo. Mejo med državama sta prečkala na mejnem prehodu Mernicco / Golo Brdo, od koder sta se vzpela na prekrasni Kanalski Kolovrat, ki kraljuje nad Soško dolino. Prvo noč sta prenočila v Plavah. Prespala sta v šotoru, medtem ko sta njuna konja počivala v hlevski ogradi Zdravka Drnavščka, ki jima je tudi postregel z okusno večerjo. Drugi večer sta se ustavila v Trnovskem gozdu v majhni vasici Nemci. Prenočila sta pri Mariji Strossar, ki jima je postlala kot prava mama in jo še sedaj rada obiščeta. Ob odlični domači juhi (po celodnevni ježi se ne prileže nič boljšega) ter topli in udobni postelji sta se naslednje jutro kot prerojena odpravila po mnogih makadamskih poteh v osrčje Trnovskega gozda. Celotna pokrajina je dajala vtis, kot bi se nahajala v nekem drugem svetu vzporedne dimenzije. Tu in tam so sončni žarki prodrli skozi sence borovih in bukovih dreves, občasno pa se je sredi temnega gozda bohotila sončna jasa. Najlepše se jima je vtisnila v spomin Mala Lazna z leseno kočo Zmaga in Suzane. V gozdni tišini sta nenadoma zaslišala zvoke kopit. Konja sta bila že v stopnji pripravljenosti, vendar je na prijetno presenečanje obeh jezdecev po poti prišel Dušan Vetrih iz Vitovelj na svojem konju. Dušan ima sloves pravega kavboja, izkazal pa se je kot zelo prijazen in navdušen jahač, ki je italijanska popotnika spremljal že med njunim prvim enodnevnim postankom v Sloveniji leta 1997. Skupaj so odjezdili do Vojskega, točneje na turistično kmetijo Pri Alicu. Takšne kmetije so v Sloveniji zelo primerna počivališča in prenočišča, saj so njihovi lastniki ponavadi ljubitelji konj. Tako se vedno najde primeren in ustrezen prostor tudi za konje. Ko se je tisti večer razdivjala nevihta, je lastnik kmetije hitro pripravil začasno varno zavetišče za konja kar v veži poleg jedilnice. Naslednjega dne sta se popotnika zopet podala na pot po makadamskih poteh mimo pašnikov, visokih dreves, številnih rek in potokov ter starih domačij.