Ta njen mož je bil kot kafra, izginil je, še preden je prišel. Kar naprej si je izmišljal nekakšne projekte, načrtoval je in se dogovarjal, enkrat za predelavo kombija v avtodom, drugič za jadranje čez Atlantik, potem za pustolovsko pot v Nepal, pa za kolesarjenje po bivši jugi. Alenka je sumila, da to počne samo zato, da je čim manj doma. Tudi tokrat je bilo tako. Takoj ko so se začele približevati poletne počitnice in bi morala rezervirati kakšen apartma na morju – tega se je veselila že od prejšnjega leta, ko nista šla nikamor – se je začela velika dirka. »Načrtujemo ekspedicijo po Grenlandiji. Volja je, sponzorji tudi, samo še opremo izberemo, pa krenemo!« Nič opravičila, niti besedica o njenih željah in otroku. Kakšno morje neki. »Pojdita sama, saj vidiš, tokrat resnično ne morem z vama!« Ja tokrat, kot je bilo lani, pa predlani in bo naslednje leto, ko se odpravljajo v Ande. Še kar je sedela na kavču in kuhala samoto. Večer se je prevešal v noč, Petra seveda še ni bilo. Vedela je, da bo privihral ves spoten in grozno utrujen, oprhal se bo, zlezel v posteljo, jo rahlo stisnil k sebi, morda pa tudi to ne, ker bo prej zaspal in bo spet mimo en dan. Dovolj je imela njega in njegovih načrtov, kjer ni bilo mesta zanjo. V hipu se je odločila. »Kar šla bom in končno nekaj koristnega storila še zase in za otroka.« Telefonirala je prijateljici Jani, ta je bila kljub pozni uri takoj za akcijo, v nekaj minutah sta se odločili, da gredo skupaj na morje. Kam? Ni pomembno, samo da bo dovolj sonca in nekaj sence, pa peščena plaža, dobra hrana, zvečer malo glasbe in udobna postelja. Rečeno – storjeno. Peter je čukasto pogledal; to, da se je njegova žena postavila na zadnje noge, ga je rahlo presenetilo, a rekel ni ničesar. Njegove misli so že odtavale na daljni sever. Ali še kam dlje.