Iz listin, ki so v spisih, sledi, da je pritožbeni organ ugovorom tožeče stranke glede potnih nalogov št. 6078 (Č.Č.), 5060 (B.B.), 3050 (C.C.), 3052 (D.D.), 3034 (E.E.) in 3046 (F.F.) ugodil in odločitev prve stopnje v tem delu odpravil. Zato tožeča stranka nima več interesa, da izpodbija navedeni del odločitve, kot to stori v tožbi. Pri nalogu št. 44 (B.B.), kot pravilno ugotavlja že davčni organ, predlagateljeva udeležba na seji ni izkazana, ker na listi prisotnih ni njegovega podpisa. Glede nalogov št. 54 in 71 istega predlagatelja pa iz spisov jasno sledi, da se je predlagatelj opravičil in se sestanka, navedenega na nalogu, ni udeležil. Drugačne tožbene in že pritožbene navedbe so z listinami v nasprotju. Istemu predlagatelju zato tudi ni mogoče verjeti, da je opravil službene poti po nalogih, na katerih je kot namen potovanja navedeno zgolj „konzultacije“ oziroma „predavanje“ in ki so torej tako v vsebinskem kot formalnem pogledu izpolnjeni pomanjkljivo. Enako pomanjkljivo, zgolj z navedbo „konzultacije“ kot namena potovanja so izpolnjeni nalogi št. 22, 25, 212 (A.A.), ki so obenem brez prilog in s tem brez konkretnega podatka, ki bi omogočal preveritev zapisanih podatkov. Isto velja za naloga s št. 21 (C.C.) in 7086 (Č.Č.). Predlog tožeče stranke za zaslišanje članov senata v zvezi s potnim nalogom št. 53 (A.A.) pa davčni organ po presoji sodišča utemeljeno zavrne, zlasti z ozirom na časovno odmaknjenost dogodka, pravilno pa se pri tem sklicuje tudi na prednost, ki jo imajo listinska dokazila v davčnem postopku.