Toda pri Zhangu Yimouju oziroma njegovih zadnjih filmih, Junak (2003) in Hiša letečih bodal (2004), gre za nekaj povsem drugega in veliko več, namreč za popolno ali sijajno in naravnost fascinantno estetizacijo borilnih veščin; to so resda veščine ubijanja, a vseeno ne gre za estetizacijo nasilja, ker je le-to povsem irealizirano oziroma nerealistično: tako npr. vojaki, ki v bambusovem gozdu napadajo oba junaka, Jin in Mei, popadajo z dreves kot hruške, ko pripadnice Hiše letečih bodal izstrelijo vanje svoje nože, se pravi, da že ta metafora irealizira njihovo smrt (ki niti ni prikazana, torej se ne ve, ali so res mrtvi ali ne), vrh tega pa je že sama metafora irealistična, saj na bambusovih drevesih ni hrušk ne kakšnih drugih sadežev; ti vojaki-zasledovalci so bili prej podobni nekim čudnim pticam, saj so od drevesa do drevesa leteli po zraku ter z meči in bambusovimi palicami kot z ubijalskimi kljuni ali želi pikirali na Jina in Mei. Ves ta prizor v bambusovem gozdu je nedvomno spektakularni vrhunec Hiše letečih bodal, ki niti ni edini nič manj (čeprav drugače) fascinanten ni prizor v javni hiši, ki se spremeni v osupljivo gledališče vizualnih in zvočnih atrakcij, ko Mei s svojimi tančicami udarja po bobnih. In tako kot gre v prizoru v bambusovem gozdu za neke vrste mimikrijo (vojaki priličeni ujedam), tako je tudi ta prizor v javni hiši slepilen, se pravi, ne le spektakularno zaslepljujoč, marveč tudi pripovedno varljiv.