Verjetno ga ni sektorja, v katerem bi bil tako pomemben videz sejemske stojnice kot prav v turizmu in na ITB, veliki mami turističnih sejmov. Turizem naj bi se v celoti razvijal trajnostno, torej v spoštovanju do okolja, lokalne kulture in socialnega ravnotežja. Že nekaj let zapored so najlepše stojnice azijske (s prečudovitimi rešitvami, plesi, kipci, na razstavnih prostorih Šri Lanke, Tajske, Maldivov) in afriške, tako sodobne, kot je namibijska, kot tiste lesene, tople, duhovite Tanzanije ali Ruande. Začuda je letos razočarala južnoafriška (država je na celini vodilna turistična destinacija), kar je dolge nosove povzročilo zlasti pri sorazstavljalcih. Pri kreativnosti - trnkih, na katere se ujamejo tako obiskovalci kot tudi poslovni partnerji, še vedno prednjačijo Švicarji, tudi Avstrijci, obenem ko je vsako leto opaziti tudi poudarek na brandingu, torej poudarjanju pozitivnih lastnosti, po katerih jih prepoznajo mednarodni kupci. Tako Argentinci plešejo tango, informatorji Teksasa so pod klobuki in v kavbojskih škornjih, Nemci se oblačijo v zgodovinske cunje, Mehičani v trobente trobijo mariači, Izraelci imajo vedno mladinske plesne skupine, Arabci udarjajo po bobnih, Hrvati pojejo dalmatinske, Srbi pa Lane moje. Na ITB se predstavljata tudi zatohla vojaška diktatura Mjanmar (Burma), optimistična Palestina, tik ob njej pa sosedi Izraelci. »Turizem smo ljudje«, oziroma kot bi rekel Roko Prč iz Našega malega mista: »Nema politike u mojoj butigi.«