Po obdolženkinem pripovedovanju je pred zdravnikom in sodelavci zamolčala, da je imela polomljena rebra. Nekoč jo je mož tako močno z glavo udarjal ob steno, da ji je oko izpadlo iz jamice. Zdravnico je sicer skušala prepričati, da se ji je to zgodilo po nesreči, toda ni je uspela pretentati in sledila je prijava moža na policijo. A to ga je samo podžgalo k še večji surovosti. Tako naj bi jo enkrat zvezal, z vitlom dvignil od tal in jo pustil viseti skorajda do onemoglosti. Ko jo je spustil, se je samo nemočna zgrudila, mož pa jo je začel zbadati z bucikami, da se je prepričal, ali je sploh še živa. Vse to mu je odpuščala, ker je po drugi strani znal z njo tudi lepo ravnati, bil je delaven in bil ji je zvest.