Nekateri ljudje so pred jurto klepetali in kadili pipe, notri pa je bilo še vse v pripravah. Šamanka se je oblačila v svoje nenavadno oblačilo, natikala si je škornje, zraven pa stalno nekaj govorila ženski, ki je sedela poleg nje. Neki moški je nad ognjiščem na sredini jurte vrtel in stresal boben. Verjetno ga je sušil. Ko je končal, nam je ponudil vroč mlečni čaj. Zelo se nam je prilegel, kajti bili smo premraženi in utrujeni. Zunaj je bilo blizu ničle, čeprav smo bili šele sredi septembra. Kar naenkrat pa se je začelo. Šamanka je stoje udarjala na boben, vsi ostali ljudje so vstopili v jurto in se posedli, kjer je še bil prostor. Nekaj časa ni izrekla nobene besede, le udarjala je, gledala navzdol proti bobnu in se počasi vrtela v krogu. Udarci na boben so se ponavljali v ritmičnem zaporedju in bili edini zvok, ki ga je bilo slišati. Potem je šamanka začela izgovarjati neke nerazumljive besede, ki so se ponavljale, kot bi recitirala pesem. Pela je vse hitreje, hitreje je tudi bobnala in plesala. Postajalo je nekoliko srhljivo, a počutila sem se varno, saj so bili z nama z Majo tudi mongolski prijatelji, ki sva jim zaupali. Sicer pa, kaj se lahko zgodi tako zelo strašnega, sem se tolažila.