Prišla je tretja luna v mesecu. Zvečerilo se je. Nebo nad širno stepo je bilo polno zvezd, ki so sijala kot majhna očesca skozi temno prekrivalo nebesnega svoda. Luna je mogočno kraljevala v vsej svoji veličini. Končno smo prijahali do jurte (nomadski šotor Mongolov). Zbralo se je kar nekaj ljudi. Le od kod? sem se spraševala, saj kamorkoli pogledaš, ne vidiš ničesar razen travnate stepe in neba. Razjahali smo konje, jih privezali na leseni drog in vstopili v jurto. Končno se bo zgodilo, sem si rekla. A vse je potekalo tako počasi, kot je navada v teh krajih. Nekateri ljudje so pred jurto klepetali in kadili svoje pipe, notri pa je bilo še vse v pripravah. Šamanka se je oblačila v svoje nenavadno oblačilo, natikala si je škornje, zraven pa stalno nekaj govorila ženski, ki je sedela poleg nje. Nek moški je nad ognjiščem na sredini jurte vrtel in stresal boben. Verjetno ga je sušil. Ko je končal, nam je ponudil vroč mlečni čaj. Zelo se nam je prilegel, kajti bili smo premraženi in utrujeni. Zunaj je bilo blizu ničle, čeprav smo bili šele sredi septembra. Kar naenkrat pa se je začelo. Šamanka je stoje udarjala na boben, vsi ostali ljudje so vstopili v jurto in se posedli kjerkoli je bil še prostor. Nekaj časa ni izrekla nobene besede, le udarjala je, gledala navzdol proti bobnu in se počasi vrtela v krogu. Udarci na boben so bili v ritmičnem zaporedju in bili so edini zvok, ki ga je bilo slišati. Potem pa je šamanka začela izgovarjati neke nerazumljive besede, ki so se ponavljale, kot bi recitirala pesem. Pela je vse hitreje, hitreje je tudi bobnala in plesala. Postajalo je nekoliko srhljivo, a počutila sem se varno, saj so bili z nama z Majo tudi mongolski prijatelji, ki sva jim zaupali. Sicer pa, kaj se lahko zgodi tako zelo strašnega, sem se tolažila. No ja, kakorkoli že, šamanka je v tem stilu udarjala na boben še dolgo v noč in postajalo je že nekoliko dolgočasno, pa še razumela je nisem. Vprašala sem ljudi okrog sebe(v ruščini, ker mongolsko nisem znala), kaj neki govori in rekli so, da tudi oni ne razumejo, ker to ni mongolščina. "Kaj pa je?" vprašam. "Jezik duhov. Pretvorila se je v žival - ptico, ki je njena zaščitnica. Ko je na začetku bobnala brez besed je vstopala v trans. Njena duša je zapustila telo in se pridružila duhovom, ki jo vodijo na poti k bogovom. Nosi jim darove, ki jim jih pošiljamo", mi odgovori nek drug moški, ki je sedel na moji levi. "Za kaj pa?" ga sprašujem s tipičnim evropskim vprašanjem. Ni mi več odgovoril. Nemo je zrl vanjo in raje sem ga nehala moriti z neumnimi vprašanji in se tudi sama prepustila magičnemu vzdušju šamanske seanse. Opazovala sem oblačilo šamanke, ki je res nekoliko spominjala na ptico. Narejeno je bilo iz številnih raznobarvnih trakov, z ramen so ji migljala ptičja peresa, ki verjetno predstavljajo krila. Na glavi je imela nekakšno perjanico, prav tako iz ptičjih peres. Boben, ki ga je držala v levi roki je bil narejen iz lesenega ogrodja in prevlečen s kožo. Notranja stran je bila votla in odprta. Ko je udarjala nanj se je zraven slišalo tudi zvončkljanje. In res, znotraj bobna so bili nameščeni številni metalni predmeti. Te je imela našite tudi na obleki. Vsake toliko časa so šamanki ponudili pipo ali skodelico čaja. Verjetno bi duhovi radi kadili in pili, sem si razlagala. Kar naenkrat pa je šamanka padla na tla. Ljudje so se vznemirili in pomagali so ji vstati. In kot da se ni zgodilo nič posebnega se je seansa nadaljevala. Kot sem izvedela kasneje, je tedaj za trenutek padla ven iz transa, a se je potem takoj spet vrnila vanj. Seansa je trajala še dolgo v noč, nekateri ljudje so odhajali, drugi so še vztrajali. Verjetno se bo še kaj zgodilo, sem si mislila. In res se je. Šamanka je prekinila z bobnanjem in nekaj rekla. Zvedela sem, da bo sedaj ljudem govorila njihovo usodo in dala bogovom darove. Neka ženska se je usedla tik ob noge šamanke. Ta ji je vrgla palico s katero je udarjala na boben, ženska pa je izrekla "tarag" (usoda) in ji palico vrnila nazaj. In šamanka ji je začela govoriti. Potem je šel naslednji in naslednji itd. Ko je vsem izrekla usodo, ki so to želeli, vključno z nama, je bila seansa končana. Kot bi bilo konec kake gledališko - plesne predstave. Ljudje so zajahali svoje konje, nekateri motorje in se v ranem jutru vrnili domov. Luna se je že umikala vzhajajočemu soncu...