Glavna atrakcija so seveda kiti. Tudi ti veliki sesalci vsako leto prihajajo v te samotne kraje zaradi parjenja in vzgajanja naraščaja. Drugače kot pingvini pa se odselijo poleti, ko jim postane prevroče in se raje zadržujejo bližje Antarktiki. V zalivu Golfo nuevo, ob katerem leži Puerto Madryn, jih je bilo takrat kakšnih tisoč. Prvič sem jih lahko videl že iz mesta, saj se zelo približajo obali in z značilnim brizganjem vode v zrak, udarjanjem z repi po vodni gladini in bolj ali manj glasnimi paritvenimi klici povzročajo precejšen hrup. Znanost ugotavlja, da kiti med seboj komunicirajo na zelo kompleksen način, za lažjo predstavo pa naj povem, da so zvoki podobni tistim, ki bi jih spuščala tudi naša vrsta, če bi morala popiti tako velike količine morske vode. Za še boljšo predstavo si lahko kite ogledamo tudi z manjših ladij. Ker tako rekoč nimajo naravnih sovražnikov, so zelo radovedni in se plovilom sami približajo. Pogled na 18 metrov dolgo žival, ki je elegantno drsela le kakšnega pol metra pod našo barkačo, me je sprva navdal z neprijetnim občutkom, sploh ko sem opazil, da človeška bližina povsem prija tudi njihovim pet do šest metrov velikim in »neizkušenim« mladičem. Če bi katerega malo zasrbel hrbet, bi se vsa posadka z obleko in fotoaparati vred skopala v ledeno mrzlem morju. Včasih začnejo zelo blizu ladje izvajati akrobacije, skačejo v zrak, molijo repe iz vode in potem s strašnim pljuskom padajo spet vanjo. Izkušnja je neverjetna tudi zato, ker ima človek občutek, da bi mu ponudili roko v pozdrav, če bi se znali sporazumevati. Kar vabijo te iz našega vsakdanjega hitenja in skrbi v svoj naravni in harmonični svet. K sreči se je Argentina razglasila za »državo, v kateri je kitom zagotovljena varnost«, zato so prepovedani vsak lov nanje in posegi v njihov življenjski prostor.