Tridesetletni Robert M. se spominja: »Ker sem pred lokalom videl, da sta z Matejem ravnala izredno grdo, sem šel zraven, da bi jima povedal, naj dasta mir. Ob meni je bilo še nekaj drugih fantov. Policista je brez kakršnega koli razloga prijela panika, zato je eden začel špricati s solzivcem, drugi pa je po radijski zvezi mrzlično klical na pomoč druge patrulje. Stopil sem mednju in rekel: Dej posluši, a se lahko pogovorimo v miru. Postal je še bolj živčen. V radio je začel tuliti, da nujno potrebuje okrepitev.« Ta klic je slišala tudi Lena: »V radio je kričal, da ju dvajset ljudi pretepa. Nihče se ju ni niti dotaknil. Mi nismo huligani. Večina ima fakultete, nekateri tudi magisterije. Med nami so bili poročeni pari, ki imajo otroke. Le zakaj bi se hoteli spraviti nanju?« Ko gre za kaljenje javnega reda in miru, se policijske intervencije praviloma končajo z opozorilom, zato je bil Robert prepričan, da se bo mogoče razumno pogovoriti. A se je uštel. Skupil jo je tudi 24-letni Robi R.: »Policista sta se očitno počutila močnejša, ker sta enega že spravila v marico, zato sta stekla proti lokalu in se drla: Bova še tistega ... Nekaj metrov pred lokalom me je policist ustavil, vrgel na tla, trdno zajahal, vklenil in ugriznil v ramo. Kakšne tri minute po radijskem klicu so s tulečimi sirenami na sceno kot v kakšnem hollywoodskem filmu pridrveli še tri marice in kakšni trije avtomobili, tako da smo našteli vsaj dvajset policistov. Ležal sem na tleh in vsak policist, ki je stekel mimo, me je sproti še malo brcnil ali udaril s pendrekom.« Za vsako besedo naj bi bil dobil batine. »Rekli so mi tudi, da si bom tole za vedno zapomnil in da me bodo vedno imeli na očeh. Eden pa mi je celo rekel, da če bi njega tepel, bi me ubil. Bil sem ogorčen, ker je šlo za očitno laž. Ne jaz ne moji prijatelji se nad policisti nismo znašali fizično. Vprašal sem ga torej, ali lahko ponovi svoje besede. Odvrnil mi je: Ustrelil bi te, in to v glavo.«