Vsi vodni topovi so v polnem pogonu, toda vojski sta že zelo premešani med seboj in prašiči nerade močijo svoje, Saša pa še kar rohni s svojega zabojčka. Prašiči so le še meter stran od njega, izjemno debel narednik zavpije: »Zgrabite že tega nagravžnega pritlikavca!« in Mundy naredi, česar si ne bi nikdar niti zamislil, kaj šele načrtoval. Sin majorja Arthurja Mundyja, nosilca takšnega ali drugačnega pakistanskega odlikovanja, vojaka, ki je sam izpraznil dvajset konjskih sedel, se spopade z nasprotnikom. A namesto lahke strojnice ima v rokah Saša. Slepo poslušen ukazu Zakonite Judith in lastnemu notranjemu glasu ga zgrabi, dvigne z zabojčka in si ga zadene čez rame. Z eno roko ga drži za brcajoče noge, z drugo mu oklepa opletajoči roki, ko se prebija skozi sovražnikov solzivec in množico stokajočih, krvavečih teles, ne da bi se zmenil za udarce s pendreki, ki dežujejo po njem, niti za Saševo preklinjanje in pritoževanje spusti me, tepec, teci, zbriši jo od tu, prašiči te bodo ubili , dokler ne vzide sonce in je lahek ko pero, saj je po najboljših močeh izpolnil Judithin ukaz, Saša se mu je izmuznil z ramen in jo ucvrl čez prazni trg, in Mundy namesto njega sedi v policijskem kombiju, z rokami, priklenjenimi na drog pod stropom marice, policista pa ga izmenjaje se pretepata na žive in mrtve: Ted Mundy je eingebläut in za pomen izraza ne potrebuje več Saševega prevoda.