Mož orjaške postave sedi na koncu omizja. Njegov glas je teman, kot bi prihajal iz globine, oči ima zastrte s temnimi očali. Venček mu rečejo po domače, k njemu se obračajo s posebnim spoštovanjem. Potem sliši, da mož s temnimi očali na očeh ne vidi sonca. Od tistega davnega dne, ko je skušal ukrotiti plamene, ki so požirali društveno dvorano ob obali. Reševal je imetje, knjige, društvene prostore, ki jih je zajemal plamen. Oslepel je od udarca s pendrekom po glavi. Za vedno so izginili sledovi sonca v očeh. Ni mogel več gledati sončnih zahodov. Toda ostala je luč v srcu, svetloba želje po pravičnosti in upanje v konec preganjanj. Deček večkrat sliši ime Riko, plečat in vzravnan je, govori s krepkimi poudarki, ko pripoveduje, da je moral trinajstkrat v izgnanstvo in zapor. Opisuje srečanje s preprostimi ljudmi na daljnih otokih. Govori o duši naroda, ki ni zastrupljen s politiko. Nihče mu ni bil sovražen, tam v veliki revščini, še nihče ni slišal, kaj se dogaja v Trstu. Riko si je znal pridobiti prijatelje tudi s svojim veličastnim baritonom. Na njegovem domu so se zbirali pevci barkovljanskega pevskega zbora tudi potem, ko so fašisti zažgali društveno dvorano. Pesmi si niso pustili vzeti, tudi v največji temi je sijala kot svetinja. Svetila je kot žarki sonca, ki se spušča na gladino morja.