Znašel sem se iz oči v oči s policajem, ki me je zamenjal za boben, le da je iz mene namesto bobnanja izvabil kri. Ko mi je hotel zadati dokončni udarec, ga je na srečo poklical njegov kolega, ker je neki Francoz mahal s francosko štruco. Razločno sem ju slišal vpiti: Spusti palico, ti izmeček! nato pa se je zaslišal zamolkel zvok udarcev s pendreki, ki so se pogrezali v fantovo telo in v francosko štruco, ki je udarila ob policijske ščite. Kruh, pršut in kri so bili vsepovsod. Francoz je končal v bolnišnici, aretiran zaradi žalitve javnega uslužbenca in upiranja, francosko štruco pa so zasegli in jo pokazali na televiziji pri dnevniku skupaj z zelo nevarnimi švicarskimi nožiči, od katerih je bil eden še zmeraj zamazan z … nutello (V francoski štruci je bila menda železna palica kot v hot dogu, vsaj tako so rekli policaji, ko so jo pokazali pri dnevniku skupaj z vsem drugim neprimernim orožjem, ki so ga našli v šoli Diaz. To se mi je zdelo čudno, saj je Francoz štruco malo pred njihovim vpadom jedel, in ne verjamem, da je vanjo poleg pršuta vtaknil še železno palico. V tem primeru bi si polomil zobe, te pa so mu to sem videl na lastne oči polomili policaji.). Kakorkoli že, trenutek sem izkoristil, da sem se izmuznil stran, dobil še nekaj naključnih udarcev s pendrekom, toda naposled sem le našel izhod in jo ucvrl proč iz zadnjega dela stavbe in pri tem izkoristil neki gradbeni oder. Na srečo ni nihče pomislil, da bi šolo obkolili. Z mano je bilo še kakih petnajst v črno oblečenih fantov. Malo pred tem, preden sem zbežal skozi okno in sem bil že okobal na okenski polici, sem zagledal Martino. Brezbrižna do vse tiste zmešnjave je stala pokončno in fotografirala masaker, dokler ji ni neki policaj izpulil fotografskega aparata iz rok in jo skušal udariti s pendrekom po glavi, čemur se je za las izognila. Teci, Martina, zbeživa! sem ji zaklical. Ona se je obrnila, naredila nekaj korakov proti meni, in ko se mi je približala, mi je z ledenim glasom rekla: Kakšno razočaranje, mislila sem, da si drugačen! Kar zbeži, jaz bom ostala tukaj! in ko se je na njenem obrazu zarisala grimasa odpora zaradi moje strahopetnosti, je iz žepa svojih vojaških hlač potegnila še en, manjši fotografski aparat. Za trenutek sem pomislil, da bi ostal z njo, ko pa sem zagledal nič kaj prijateljsko razpoloženega policaja, ki se nama je bližal, sem sam pri sebi zamrmral en pojdivrit, namenjen Martini, in se pognal z okna kot raketa.