Andrea Arena v majhni knjižici z naslovom Io, ultras (Jaz, ultras) opisuje življenje 35-letnega navijača rimskega kluba Lazio, ki je začel hoditi na stadion pri 12 letih. »Sociologi in novinarji nas ne razumejo. Ultras ni kategorija, je način življenja,« pravi v knjigi Sandro, ki je popolnoma predan barvam svojega kluba. Prestajanje zaporne kazni je nujna faza v kaljenju dobrega ultrasa, pravi Sandro. V zaporu se utrdita kameradstvo in zvestoba, temeljni vrednoti plemena klubskih navijačev. Sandro si je zapor prislužil pred dolgimi leti, po neki politični manifestaciji, med katero je prišlo do spopada med policijo in fašisti. Toda ideologija že dolgo ni več razlog za spopade med navijaškimi skupinami tako imenovanih črnih in rdečih klubov. Odpihnil jo je padec berlinskega zidu, primarno sovraštvo pa se je usmerilo na policiste, ki so v začetku devetdesetih let zaradi vse hujših izgredov na tribunah začeli zasledovati in identificirati izgrednike. Tako je po nekem pretepu Sandro iz kvesture dobil enoletno prepoved obiskovanja tekem. Od takrat na tekme in gostovanja svojega kluba odhaja s prebarvanimi lasmi in pogosto zamenjuje garderobo. Ob vse večjem pritisku policije in Digosa se je sodelovanje z ultrasi drugih klubov krepilo. Pakt med njimi temelji na enem samem principu: udarec s pendrekom po kameradu ali ultrasu mora biti maščevan.