zlato paleto smo našli. Le Mojstra senc …« Jeremija je globoko zajel sapo, »le Mojstra senc se mi ni posrečilo odkriti!« Tedaj je zadonel udarec na boben in neki votel glas, ki je grozljivo odmeval od gledaliških sten, je oznanil: »Pravkar se bosta srečala z njim!« Jeremiju se je zazdelo, kakor da mu bodo zdaj zdaj klecnila kolena. Oprl se je na naslonjalo sedeža pred seboj. »In kje naj ga poiščem, tega Mojstra senc?« je vzkliknil. V tem hipu je na odru neslišno padla prva senca in obležala na tleh. Sledila ji je druga senca, nato tretja, četrta … druga za drugo so tako padale, in še preden se je Jeremija sploh zavedel, kaj se dogaja, je bil oder popolnoma prekrit s sivimi ogrinjali. Zbegano se je obrnil k Finlayju. »Kaj meniš … so sence še vedno pod ogrinjali?« »Zakaj se ne bi sam prepričal o tem?« mu je odgovoril Finlay. »Da bi šel na oder in pokukal pod ogrinjala?« ni bil pretirano navdušen Jeremija. »Ni ti ravno treba. Kako boš ravnal, je povsem odvisno od tebe,« je odvrnil Finlay. Jeremija se je omahovaje napotil proti odru. Pod sivimi ogrinjali se ni nič zganilo in v gledališču je vladal popoln molk. Kakor da bi se čas ustavil, je pomislil. 409