Nichols je mučenje zdržal dlje in njegova uporniška drža je razvidna tudi iz posnetka med »priznanjem« na televiziji. prav nezemeljski, zastajajoče zavijanje zlohotnih vil, prekinjeno z občasnimi pretresljivimi kriki bolečine. Sprva, ko sem mirno ležal, se mi je neznansko smilil – nihče si ni zaslužil takšne bastonade. Toda čez uro ali dve sem bil prav presenečen, ko sem v sebi začutil nekakšno sebično strupenost, ker so mi njegovi kriki, ki niso nikoli ponehali, že načenjali živce. Spati je bilo popolnoma nemogoče.« John Peters je to, kar je Nichols povedal med vrsticami, povedal še bolj neposredno:»Vse prevladujoči zvok, ki mi je polnil možgane in ki sem ga sčasoma zasovražil, je bilo nenehno in neskončno, pretresljivo, vedno ponavljajoče se vpitje Salika. Kar naprej sem se nadejal, da ga bodo potolkli do nezavesti ali karkoli, samo da bo vpitje prenehalo.« Dogodek, ki ga Nichols opiše v nadaljevanju, razkriva, da so določeni ljudje ne samo izjemno trpežni, temveč da lahko v najtežjih trenutkih ohranijo celo uporno držo: »Naslednji dan so se Salikovi kriki ponavljali, vendar so se tokrat vili z jetniškega dvorišča. Dvignil sem se do okna v steni celice in še ravno videl, kaj so z njim počenjali. Priklenili so ga k košarkarskemu košu, ki je bil obešen na drogu sredi dvorišča, tako da je stal pod njim ves razkoračen. Stražarji stranke Baas so stali okrog njega, v rokah pa so na kratko držali svoj najbolj priljubljen inštrument mučenja, debelo, prožno gumijasto cev. Pri pretepanju so se menjavali in z resnično polnimi zamahi neusmiljeno udrihali po njem, da je kar žvižgalo. Mož je imel na sebi samo raztrgan spodnji del stare pižame, kožo je imel prepredeno z mehurjastimi debelimi rdečimi klobasami, sledovi udarcev so bili vidni celo čez debelo, gnusno skorjo bljuvanja, ostankov hrane in iztrebkov, ki ga je prekrivala. Vse telo je vidno otekalo, ko so nenehni udarci deževali po njem. Tega ni bilo mogoče prenašati.