Estetska učinka in načina poslušanja obeh koncertov sta bila različna. Rostropovičev je bil implicitno etičen. Njegov navdih cenimo in ga internaliziramo. Koyatejev je bil eksplicitno etičen. Vabi k soudeležbi in spoštovanju. V afriški umetnosti glasba zadobi smisel šele v sodelovanju pri dogodku, med njenim odvijanjem, ko participacija sovpada z glasbenikovimi nameni: umetnikova mirnost nudi intimno varnost, ritmi skupine postajajo gibanje celotnega dogodka, ko ljudje nanje zaplešejo. Še več, v nekaterih bogatih bobnarskih tradicijah priobalne zahodne Afrike (evejskih, akanskih, dagombskih), kjer se v polimetrični ali razločeni igri bobnov ritmi med seboj križajo, plesalec z gibi priskrbi in označuje pulz, ki redko sovpada s poudarjenimi udarci bobnov. Tisti, ki glasbo »posluša«, jo »razume« in interpretira s plesom. Plesalčeva interpretacija je ritemska in je estetska osnova spoštovanja glasbe. Tako plesalec z odzivanjem telesa popravlja glasbenika in glasbenik usmerja njegov ples. To je precej daleč od domnevnega koribantstva, ki ga je zahodnjak, sprva francoski, angleški, portugalski, belgijski, nemški kolonialist, danes pač vsakdanji uživalec world music, pripisoval afriškim godbam. Tudi nima nobene zveze z nazivom »vroči ritmi«, ki jih v migotajočih temnopoltih telesih z voyerskim termometrom izmeri druga ideologija poslušanja-gledanja glasbe.