Naslednji dan je bil na vrsti festival, na katerega je čakal več kot dvajset let. Obred njegovega fetiša, kakor pravijo tukaj, karkoli že to pomeni. Spet običajna procedura, žrtvovanje koze, stalna spremljava ritmičnih udarcev bobnov in petja. Dosegel sem točko, ko sem slišal melodijo tudi, ko je ni bilo, žvižgal sem jo tudi na WC-ju. Pa vendar sem še vedno z občudovanjem gledal in še vedno gledam na vse ljudi, ki se s tako predanostjo in neposrednostjo predajajo svojemu kultu. Vzklikajo, pojejo, plešejo. Ko so prinesli Mahounona, so se zaslišali ekstatični kriki in še enkrat sem doživel to neverjetno, dobesedno magično energijo.