Ni ga zadelo edinega. Kot samoumevno so se v naslednjih urah pojavili štirje tovariši v uniformi, s katerimi naj bi zarana odšel v Zadar. Brez besed in zmerno se je pilo. Novica se je v vasi hitro razširila. Celo srboriti sosedje so prinesli palačinke, sadje in pice, pečene ribe in vino. Možje so sedeli za veliko mizo, žene so jokale in objemale svoje vojake. Bilo je grozno. Ne vedoč, kam naj se dam, sem se zmuznila na vrt. Stemnilo se je in potem so od daleč zazveneli topi udarci bobna. Veter je kot nihajoča srednjevalovna postaja prinašal turoben napev. Prišla je Ajda z obtolčeno pavko in celo družino. Njen glas je bil krasen kot ona, na čelu sprevoda, ki se je razvrstil v polkrog, nakar je Ajda z ostrim udarcem spremenila ritem ter intonirala židano pesem, očitno znano vsem. Prostorna hiša je bila v trenutku izpraznjena, vse je drlo na vrt s kozarci v rokah in polnih pljuč pelo, da bedastega sosedovega osla ni bilo slišati. V tla se je zarilo bakle, pomagala sem nositi nakopičene poslastice. Razplamtelo se je nadrealistično rajanje: upi, bolečine in hrepenenja so brez zadržkov vreli na plano in odrivali prikazen s koso daleč v jutranje ure. Prvič od izbruha vojne je Ajdina družina muzicirala v javnosti. Kot poveljnik piratov je oče bliskal z očmi v krogu sedmih otrok in soproge. Igrali so, dokler se ni formirala procesija in krenila v smeri pristanišča. Nosila sem Darkovo vrečo, on je trepljal Negrin vrat. Bela ladja se je izluščila iz teme in prižgala reflektor, ki nas je zasul s kiklopskim bliščem. Zavladal je molk. Natančno sem opazovala obraze, klokotanje obupa pod krhko emulzijo poguma. Neka ženska je hlipaje odpustila sina čez brv. Negra je pritajeno cvilila. Šele ko so motorji močno zahrumeli, so se glasovi in glasba dvignili nad tesnobo. Ajda je odhajajočim metala borove storže. Darkova pojemajoča blues rašpa je eno za drugim klicala naša imena, kot zaobljubo. Ajda me je prijela za roko: