To izvajalsko stanje, ki je hkrati tudi stanje gregorijanskega korala, v katerem je odsotno vsakršno koketiranje z zunanjostjo, pomeni edini možni estetsko-etični odnos do glasbe, do sebe in tudi do poslušalca. V bistvu ne gre za drugo, kot pa za nekakšno subtilno in zgovorno pretakanje energije med vitalnimi deli in za ustvarjanje ravnovesja na vseh ravneh. Vsak izmed njih je enakovredni naslovnik, vsak participira v vzponih in padcih, ki se na formalni ravni izvajanja manifestirajo z razgibano melodiko, dinamiko in agogiko, zlasti pa z zelo organsko otipanim pulzom, ki omogoča nemoteno, svobodno gibanje. Vse te integriranosti pa izvajalke ne bi mogle doseči brez jasne vizije in refleksije in tudi brez dovzetnosti za lepo, skromno in bogato. Ubrani glasovi, čeprav barvno različni, so iskali v več smereh. Iskali so relacije s sabo, med sabo in z Bogom. Iskali so jih skozi glasbeno strukturo, v kateri so bili toni melodičnega vzorca prepletena entiteta, iskali so jih skozi jezikovno strukturo francoske izgovorjave besedila (korali so del notredamske zapuščine), ki je omogočala specifično nazalno barvanje vokalov in tudi melodično ter ritmično artikulacijo, ki je zaključila frazo z ornementiranim viškom, ki pušča glasbo odprto. In navsezadnje, iskali so tudi primerno akustiko v cerkvi, da bi s tem zaobjeli in sklenili ritual. Med liturgijo, ki so jo sestavljali mašni ordinariji in proprii za praznik vnebovzetja, so našle svoje mesto tudi prve dvoglasne polifone skladbe, ki sta jih najbrž zapisala mojstra Leoninus in Perotinus, in ki z »individualnim« osamosvajanjem linij pomenijo že prvi vdor humanističnega renesančnega mišljenja. Organumi in discantusi so s tenorjem, ki se sproščeno giblje nad razširjenim koralnim napevom, prvi vnašali rustikalni posvetni element v sakralno glasbo, zato so tudi pionirji dvoma v sholastično dogmo. V teh oblikah je bil lahko Trigon še veliko bolj ozemljen kot prej; prostor med nebom in zemljo se je še bolj razširil, v njem pa tudi muzikalni dih in erotika. In tako so vodja Margot Kalse ter Penny Turner in Jos Samsen povedale svoje. To, kar so povedale, pa je bilo zelo vznemirjujoče in novo in posebno. In zelo osvobajajoče.