Absurdizem, ki ga je odkrivala Odrova dramatika, »Dialogi«, je bila kritika laži, prikrivanj, instrumentacije, cinično samovoljne oblasti, ne lahkotni larpurlartizem, ne preoblikovan v absurdistične uspešnice, v tržne komedije psevdo črnega tipa, glej recimo sicer odlično Kopitovo bulvarko »Oh, očka, ubogi očka, mama te je obesila v omaro in meni je tako hudo«. Dramo je spretno, gladko, duhovito, sugestivno zrežiral Petan, postala je uspešnica. To je bil Petanov pristni svet, v takšnih režijah je bil najboljši, absurd in modernizem v službi postmoderne, a v njeni bulvarski obliki omiljenega in blagega absurdizma, sprejemljivega tudi za mase, ki so po vojni začele zahajati v gledališče in so pripravljale teren za nastanek postmoderne liberalne družbe.