V šestdesetih letih sem režiral nekaj imenitnih gledaliških predstav, zlasti v Drami in Mali drami, ki sem jo vodil nekaj let. Direktor Štih mi je dovolil, da sem sam izbiral igre, ki sem jih režiral – take, ki so spremenile podobo takratnega svetovnega teatra. Avtorji teh iger so bili mladi ameriški in angleški dramatiki: Albee, Kopit, Richardson in zlasti poznejši nobelovec Pinter. Z mojimi predstavami – »Ameriški sen«, »Oh očka, ubogi očka, mama te je obesila v omaro in meni je tako hudo …« ter »Vrnitev« – je bila Drama nekaj časa vodilno eksperimentalno gledališče v Jugoslaviji. Morda je oznaka »eksperimentalno« nekoliko zavajajoča, kajti te predstave so predvsem ustrezale vzdušju tistega časa, ki je zahteval korenite spremembe družbe. Omenjenim predstavam moram prišteti še Jovanovičevo igro »Znamke, nakar še Emilija«, ki sem jo režiral leta 1969.