Poglejmo si pobliže, kako so te reči potekale v resnici. Nobenega dvoma ni, da je imel Štih velike zasluge za uveljavitev modernega gledališča v osrednji slovenski teatrski hiši, ki je vplivala tudi na druge teatre. O tem sem dovolj jasno govoril tudi v Spominjanju. Je pa hrati ta kontroverzen človek izrabill politično in dejansko likvidacijo Odra 57, med drugim je angažiral tudi mene kot režiserja, pozneje mi je prepustil vodstvo Male drame, v kateri sem navzlic omejenim kompetencam nadaljeval tradicijo Odra 57 in ustvaril nekaj izvrstnih predstav (Očka, ubogi očka ..., Znamke, nakar še Emilija, Vrnitev, Ameriški sen). Tudi nosilec glavnih vlog v predstavah Odra 57, Jurij Souček, se je v Mali drami uveljavil kot režiser. Njegov Arabal je bil imeniten, postavil ga je upoštevajoč izkušnje z Odra 57. O Mali drami na razstavi in v besedilu Mejniki slovenske gledališke zgodovine o teh pomembnih dosežkih nisem zasledil niti vrstice, družba se je sicer delno spremenila oziroma prilagodila novim razmeram, njen umetniški okus pa je še vedno utemeljen na starih, preživetih miselnih vzorcih. Govorim o okusu nekaterih piscev besedil za Enciklopedijo. Zlasti pa so še vedno žive stare zamere.