Potem pa je bila predstava, seveda, saj zato smo vendar tukaj. Toda pozor, to je bil očitno poseben, romski dan. Šlo je za štiriurno epopejo z naslovom Le en žebelj, ki je nič več in nič manj kot predstavila zgodovino Romov na Madžarskem od kamene dobe do danes. Na odru je bilo štirideset nadvse glasnih igralcev (in četudi so mi zagotovili, da so zgolj madžarski igralci, sem med njimi nenehno iskala svojega novega prijatelja z ulice), ki so peli, plesali, se prepirali, klofutali ali oboževali. Pod odrom jim je asistiral izvrsten bend (spet so vsi trdili, da čistokrvno madžarski, kaj potem sploh še ostane ubogemu Ciganu?), veličastna lesena scenografija se je odpirala in zapirala. Skratka, pravi spektakel, skupinsko delo več avtorjev, ki se niso odrekli prav nobeni svoji domislici od tod epska dolžina. Če bi se kakšno slovensko gledališče lotilo takšnega projekta, bi bankrotiralo celotno ministrstvo za kulturo, kako pa je to uspelo mestecu Kaposvar, mi je kljub strogi preiskavi ostalo neznanka. Nasploh so gledališča tukaj zavidljivo tehnično opremljena in če bi imela naša Drama takšne pogoje, kot jih ima gledališče v Pecsu, bi bil Janez Pipan gotovo ves čas v oblakih; večina produkcij je tehnično zelo zahtevnih, tudi tiste iz zares odročnih krajev, edini odgovor, ki sem ga dobila glede financiranja, pa je bil, da jim slabo kaže in zato marsikaj postorijo sami. Kar koli že to pomeni.