Črna gora je bila ob Njegoševi smrti 1851 dejansko samostojna država s priznanimi mejami, ni pa bila priznana še mednarodnopravno. Bila je majhna in revna državica z zelo malo obdelovalne zemlje in razvoj države je terjal ne le enotni notranji trg, pač pa tudi razširitev ozemlja, da bi država postala sposobna za samostojno ekonomsko življenje. Njegošev naslednik je z rusko pomočjo postal Danilo, ki se je 1852 razglasil za kneza, začel vladati absolutistično in kmalu zatrl vsako opozicijo. Po porazu s premočno turško vojsko 1852 je knez ustanovil svojo knežjo gardo in opravil popis vojske (vojni obvezniki so bili vsi moški med 16 in 60 letom starosti), vojska je tako postala glavni steber knezove oblasti, pomembno vlogo pa je imela tudi pri utrjevanju državne oblasti. S pomočjo plemenskih poglavarjev je knez utrdil državno oblast, pleme je zdaj postalo administrativno-teritorialna enota. Izpopolnjen je bil davčni sistem in uvedene carine, 1855 pa sprejet splošni državni zakon. Na priporočilo Rusije Črna gora ni sodelovala v krimski vojni, zaradi poraza Rusije v tej vojni pa se je njeno mednarodno priznanje zavleklo do berlinskega kongresa. Ruski poraz je vplival tudi na črnogorsko zunanjo politiko, ki se je za desetletje naslonila na Avstrijo. Leta 1859 so Črnogorci na Grahovcu premagali Turke in Turčija je pristala na razmejitev med državama. Leta 1860 je bil knez Danilo ubit v atentatu, zamenjal pa ga je knez Nikola, ki je bil zadnji knez, od 1910 pa tudi prvi in edini črnogorski kralj. Novi knez je nadaljeval politiko prejšnjega. Najprej je moral 1862 podpisati sporazum s Turki, saj je le s posredovanjem velesil Črno goro rešil pred turško zasedbo. Leta 1866 je Črna gora sklenila zvezo s Srbijo, ki ji je veliko pomagala pri reorganizaciji vojske in dobavi orožja. Na čelu države je bil še vedno knez s praktično neomejeno oblastjo, vlado in vrhovno sodišče je predstavljal 12- do 16- članski senat, ki ga je imenoval knez iz vrst uglednih plemenskih poglavarjev. Osnovna upravna enota je bila kapetanija. Vse do 1868 državna lastnina ni bila ločena od knezove osebne in ta jo je trošil po svoji volji in preudarku. Leta 1874 je bil senat številčno zmanjšan, ostala mu je le še sodna oblast. Imenovane so bile nove uprave kot zametki ministrstev, ki so bila uvedena 1879, senat pa je tedaj postal vrhovno sodišče.