Na mnogo hujšo obliko sorocheja sem naletel pri Mary, Američanki srednjih let, ki je nedavno pustila službo menedžerke v neki veliki kalifornijski vinski kleti in prišla v Peru pričenjat novo življenje. Mary je delala vsak dan še dve do tri ure več kot moja nemška prijatelja, tudi ob nedeljah, kar ji je po desetih letih nenehnega garanja pustilo stalne posledice na bančnem računu in možganih. Karkoli je rekla, je bilo izšepetano kot nacionalna skrivnost, ki je ne sme slišati noben sovražnik. To ob vseh jogah, Krišnah, energijicah in astralnih spoznanjih, na katere je zadnja dva meseca sveto prisegala, ne bi bilo nič slabega, če ji soroche ne bi iznakazil še zadnjega oporišča njenega jaza – obrazne gestikulacije. Kadarkoli sem jo ulovil v trenutku, ko ni vedela, da jo kdo opazuje, je njen obraz kazal znake globoke izčrpanosti. Upadle poražene oči so kalno plavale neznano kje, spominjajoč na rumenjaka dveh pravkar ubitih jajc v ponvi za praženje, nekoč verjetno zelo čedna lica so se nagubala kot pri kaki žabi in ustnice so se nagnile v položaj antične grške maske, ki predstavlja starost in stud nad svetom. Kakor hitro pa je Mary opazila pogled ali zgolj instinktivno zaslutila možnost pozornosti, se je lutkasto našopirila, izšolane oči so se zaiskrile v vseobsegajočem spoznanju vesoljnega ohma, ki povezuje in podeljuje smisel indijskemu Gamešu, nemškemu Mercedesu, Keopsovi piramidi, kalifornijskemu burgundcu, afriškemu safariju in angleškemu toasterju. Bati se je bilo, da je šlo za trajno, neozdravljivo obliko sorocheja, ki mu ne bi pomagala nobena vrečica zelenih opojnih lističev.