Povzema dosedanji potek postopka in navaja, da je tožnik že dne 13. 5. 2005 zaprosil za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V prošnji je navedel, da je matično državo prvič zapustil leta 1991, ko je iz Republike Hrvaške odšel v Nemčijo. Pregnali so ga zamaskirani oboroženi pripadniki vojske in policije, ki so prišli v oklepnem vozilu, ker so potrebovali njegovo hišo, saj je imel v njej protiatomsko zaklonišče. Od leta 1991 do 2004 je bil v Nemčiji, kjer je tudi zaprosil za azil, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena. Novembra 2004 so ga, skupaj s sinom, nemški varnostni organi odstranili iz države, ker je hrvaški konzul zanj izdal hrvaški potni list. Poudaril je, da izdani potni list ne dokazuje njegovega državljanstva, saj iz dokumentov, izdanih v B. izhaja, da ga Republika Hrvaška ne vodi za hrvaškega državljana. Zanj je na hrvaškem nevarno živeti, hišo v B. ima porušeno, zemljišče pa je neurejeno in minirano. Hiša, v kateri je imel podjetje je uničena in izpraznjena, policija pa mu pri tem ne nudi zaščite. Neposrednih groženj ni imel, ker se je skrival po različnih krajih. Preganjan je bil zaradi narodnostne pripadnosti, saj ga hrvaške oblasti smatrajo za Srba. Iz tega razloga je bila leta 1994 ubita tudi njegova mati.