O tem, da je bilo upravljanje takratnih organizacij združenega dela bolj zapleteno kot na zahodu, sem prepričan še danes. V dohodek so bile na primer vključene tudi plače, amortizacija in obresti kot čiste stroškovne kategorije. Gospodarjenje je bilo do potankosti regulirano, kar je ubijalo podjetniške pobude in zamegljevalo odgovornost. Vsega tega ne govorim na pamet, saj sem bil po tem, ko sem napisal disertacijo, v eni največjih SOZD in kasneje v koncernu sedem let podpredsednik, zadolžen za področje organizacije in informatike. Tudi danes je naloga vsake organizacijske teorije in prakse, da gradi takšne odnose med ljudmi, ki bodo osmišljali delavčevo delo. Samo motiviran, ne pa prestrašen delavec bo lahko ustvarjal najboljše rezultate in bo hkrati osebno zadovoljen. In še vedno tudi mislim, da je človek zlasti družbeno bitje, da se osebni interesi lahko docela uresničijo le, če so zadovoljeni tudi skupni interesi. Nisem za grobi liberalizem. In še vedno sem tudi za soodločanje delavcev pri upravljanju podjetij, pa naj se to imenuje participacija ali kako drugače. Človeka in njegovo delo še vedno pojmujem kot prevladujočo vrednoto. Denar je pomemben motivator, vendar ni edini in zelo pogosto tudi ni najpomembnejši. En del zapisanega v moji disertaciji še vedno velja. Seveda pa je čas prerasel stvari, ki so tam morale biti zaradi zahtev takratne politike in zakonov. Bistvo znanosti je v tem, da vedno odpira nova vprašanja in nova pota. Sicer ostanejo samo dogme. Svoje sedanje poglede sem predstavil na delovnem telesu v državnem zboru. Vesel bom, če jih bo kdo, ki je za to kvalificiran, poskusil kritično oceniti.