»In kaj imaš... in kaj bi imela od tega,« je zavpil čez trenutek kar z nekakšnim obupom, »kaj bi imela od tega, če bi zdaj priznal, da sem naredil grdobijo? Kaj bi imela od tega bedastega zmagoslavja nad menoj? Ah, Sonja, zdaj nisem prišel k tebi zaradi tega!« Sonja je že spet hotela nekaj reči, a si je premislila. »Snoči sem te vabil s seboj prav zato, ker si mi ostala samo še ti.« »Kam si me vabil?« je plaho vprašala. »Ne krast in ne ubijat, pomiri se, zato že ne,« se je zajedljivo nasmehnil, »nisva iste sorte... In veš, Sonja, da sem šele zdaj, šele pravkar doumel, kam sem te vabil snoči? Snoči pa še sam nisem vedel, kam te vabim. Vabil sem te samo zaradi nečesa in prišel sem samo zaradi nečesa: da me ne zapustiš. Saj me ne boš, Sonja?« Stisnila mu je roko. »In zakaj, zakaj sem ti povedal, zakaj sem ti razkril?« je hip nato obupano vzkliknil in jo pogledal neizmerno trpeče. »Zdaj pa čakaš, da ti razložim, Sonja, sediš in čakaš, vidim; a kaj naj ti rečem? Nič ne boš razumela, le namučila se boš vsa... in to zaradi mene! Viš jo, zdaj joka in me spet objema – le zakaj me objemaš? Zato, ker sam tega nisem prenesel in sem prevalil na drugega: ,Še ti trpi, da bo meni laže!‘ Pa moreš ljubiti takega nizkotneža?« »Ali mar ne trpiš tudi ti?« je zavpila Sonja. Spet mu je isto čustvo kakor val zalilo dušo in jo spet za hip omehčalo. »Sonja, jaz imam hudobno srce, zapomni si to: s tem je mogoče marsikaj pojasniti. Prav zato, ker sem hudobnež, sem prišel. So tudi taki, ki ne bi prišli. Jaz pa sem strahopetec in... nizkotnež! A dobro, zdaj ne gre za to! Zdaj je treba govoriti, pa ne znam začeti...« Utihnil je in se zamislil. »Eh, nisva iste sorte!« je spet zavpil. »Nisva dober par. In zakaj, zakaj sem prišel? Tega si nikoli ne odpustim!« »Ne, ne, prav je, da si prišel!« je vzkliknila Sonja, »boljše je, da sem zvedela! Veliko boljše!«