Na nedavni mednarodni konferenci o alkoholu in mladini se je zbrala kopica ministrov in strokovnjakov. Bili so videti zelo zaskrbljeni: starost, ko otroci pričenjajo eksperimentirati z alkoholom, se spušča v bližino desetega leta, na začetku srednje šole jih že nekaj deset odstotkov izjavi, da so bili pijani vsaj dvakrat v zadnjem mesecu. Tudi način pitja se spreminja: mladi vse bolj pijejo zato, da so pijani, zadeti, in ne zato, ker iščejo lahek način za sprostitev in premagovanje zavor v stikih med spoloma. Kozarci pred njimi ne ostajajo za dalj časa polni ali napol polni, praznijo jih drugega za drugim brez večjih časovnih presledkov; tako pitje družbe ne povezuje, temveč jo razkroji na posameznike: vsak posebej ostaja osamljen s svojim valovanjem in bučanjem v glavi ter čutnimi prebliski vseh vrst, ki jih z zapletajočim se jezikom skuša sporočiti drugim, ki počnejo isto in ga ne slišijo. Vse več je agresivnosti, prometne nesreče zaradi pijanosti pa so med mladimi glavni vzrok smrti. In smrti je bistveno več kot tistih zaradi norih krav. Škoda, sem rekel, da tu ni ničesar, kar bi lahko zažgali. Povedal sem jim svojo domislico o Evropejcu in Afričanu. Dobil sem odgovor, da so nore krave drugačna zgodba kot alkohol ali kajenje: zaradi njiju sicer umrejo milijoni, vendar je število smrti predvidljivo in stabilno, predvsem pa ne ogroža vseh. Kdor ne pije in ne kadi, je relativno varen - če seveda odmislimo nekaj neprijetnih podrobnosti, na primer, da tudi pasivno kajenje ubija in da se pijani vozniki ne pobijajo le med seboj. Kako se bo širila bolezen norih krav, pa nihče nima pojma - teoretično pred njo nihče ni varen. Pa vendar, sem rekel, ali niso ukrepi pretirani? Če se pojavi nekakšna ubijalska žitna snet in bomo zažgali vse žito, bomo na istem kot moj Afričan. Saj, so rekli, upajmo, da se to ne bo zgodilo.